The Blind Side

16 12 2009

Dejstvo je, da je ameriški nogomet v ZDA eden izmed najbolj priljubljenih športov, in da se v njem obračajo velike vsote denarja, kar nam The Blind Side nakaže že povsem na začetku, ko nas uvede v svet NFL-a, a dejstvo je, da velik del filma ne temelji zgolj na tej igri, ampak so v ospredje postavljeni bolj medčloveški odnosi in življenje Michaela Oherja in njegova zgodba o uspehu, ki se je sprva začela tržiti na knjižnih policah. Priredbe v film se je lotil John Lee Hancock, ki je kot kaže knjižno uspešnico pretvoril še v pravi filmski hit predvsem v ZDA. Blind Side

Kot sem že nakazal nam film prikazuje predvsem neobičajno življenje Oherja, katerega se je odločil deliti z nami. Vse se začne z vpisom Oherja na katoliško šolo, kamor ga sprejmejo predvsem zaradi tamkajšnjega trenerja nogometne ekipe. Izkaže se, da je Oher brezdomec, katerega se usmili Anne Leigh Tuohy, na katero se Oher močno naveže in postaneta kot prava mati in sin. Zgodba nima posebnih presenečenj ali preobratov, a gledalcu nudi določeno mero dobrega počutja in nam prikaže človeško dobrino, kar ni tako zanemarljivo, saj je to vendarle ena izmed človekovih lastnosti, ki jo je vredno ceniti. Čeprav niso niti dialogi niti motivi preveč inovativni in film ne prinaša kakršnihkoli radikalnih sprememb oziroma inovacij na področju filmske umetnosti, je vseeno precej dobro gledljiv, saj gre za resnično zgodbo, kar pa na nas po navadi vpliva pozitivno in poveča mero sentimentalnosti v človeku.

Hancock svoje delo opravi solidno, skozi film ustvari določen tempo, ki je sproščen in gledalca nekako uspava ter v njem ustvari prijeten občutek, ki precej dobro dene po napornem dnevu. V glavni ženski vlogi se odlično znajde Sandra Bullock, katero smo vajeni videvati predvsem v raznovrstnih romantičnih komedijah in temu podobnim stvaritvam. Tokrat prevzame bolj resno vlogo, kjer dokaže, da je sposobna odigrati tudi glavno vlogo v že skoraj biografskem filmu, kar pa ni mačji kašelj, saj ona s pomočjo Quintona Aarona, ki igra Oherja, dejansko nosi dvourno biografijo. Vloga sama po sebi večinoma sploh ni pretirano zahtevna, a za tako samozavestno igro je potrebna določena mera karizme, katero pa Sandra zagotovo v ključnih trenutkih premore.

S prikazanim sem bil dokaj zadovoljen, saj česa pretirano ambicioznega niti nisem pričakoval. Zagotovo pa je k temu veliko pripomoglo dejstvo, da je Michael Oher resnična osebnost, ki si zasluži vsak peni od tiste pogodbe, ki jo je podpisal z Ravensi. Kar se mi pa zdi najpomembnejše od vsega, je pa dejstvo, da film gledalcu prikaže dejansko »sranje«, v kakršnem živijo določeni mladci, in da vidimo tudi to, da Oher ni edini nadarjen igralec nogometa v takšnem okolišu. Seveda je k njegovem uspehu močno pripomogel talent, a bi se takšen fant ob drugačnem spletu okoliščin kaj hitro lahko znašel ustreljen v kakšnem neuglednem delu mesta. Vsekakor priporočam ogled osebkom, ki imajo radi tovrstne filme in tudi ostalim ljubiteljem filma. To zagotovo ni niti blizu kakršnekoli mojstrovine ali presežka, ampak gre vseeno za dokaj solidno dramo o t.i. »ameriških sanjah«.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Precious: Based On The Novel Push By Sapphire

1 12 2009

Morda tistim, ki več časa namenite novicam o filmskih nagradah ter špekulacijam glede naslednje podelitve oskarjev, naslon niti ni toliko tuj. Gre namreč za film posnet po zelo uspešnem romanu Push avtorice Sapphire. Veliko mero medijske pozornosti, ki je bila in je filmu še vedno posvečena, je vsekakor prinesla v ZDA (še vedno) zelo priljubljena Oprah Winfrey, ki je film javno podprla ter ga na veliko oglašuje med drugimi pa je tudi dodana kot producentka. Zmagovit pohod te socialno obarvane drame se je začel že na začetku leta, ko je bil izdelek režiserja Lee-ja Danielsa večkrat nagrajen na Sundenceu, festivalu neodvisnih filmov, a sedaj je seveda minilo že precej časa in iz tega malega filmčka je zrasel že precej resen, če ne eden izmed najresnejših, kandidatov za letošnjega oskarja za najboljši film in še kakšen kipec več.Precious

Osrednja tema filma je življenje mlade Clarice »Precious«, ki se v svojem bednem vsakdanjem življenju sooča z raznimi ovirami, med katerimi največjo zagotovo predstavlja njena k nasilju in izkoriščanju nagnjena mati. Clarice je 16-letna Newyorčanka, ki je noseča že s svojim drugim otrokom in je zaradi tega suspendirana iz šole, kar sproži vnovične nemire znotraj družine in zadeve se razpletejo po svoje. Poleg že omenjenih motivov so prisotni tudi motivi incesta, najstniškega sanjarjenja, debelosti pa še česa. S tega vidika filmu zagotovo ne gre očitati kakršnegakoli pomanjkanja, a po drugi strani se zaradi mešanja raznih nasprotujočih si emocij vzpostavi vzdušje, ki za določene gledalce predstavlja hibo in ne odličnosti, kakršno ji pripisujejo mnogi kritiki v ZDA.

Zgodba me z vidika slovenskega gledalca ni prepričala, saj film zame predstavlja preveč depresije, ki je za moje pojme neokusno prepletena s sanjarjenjem mlade, debele najstnice. Seveda so določeni deli zgodbe dokaj dobri in sem se ob njih počutil, kot se po navadi počutim med ogledom le najboljših filmov, a če gledam na film kot na celoto, potem sem prepričan, da je osnovna premisa zanimiva, ampak preveč izumetničena in na trenutke je naracija preveč nazorna, kar gledalcu pusti grenak priokus.

Na področju igre pa je film zagotovo ogromen presežek, saj sta obe glavni igralki fenomenalni v svojih vlogah. Mo’nique vlogo nasilne matere odigra praktično brez napak, popolno. Scenarij ji je dovoljeval veliko t.i. »over-actinga«, kar akademija po navadi zna nagraditi. Če se zgodi, da bo njeno ime slišati v začetku marca, ko bodo podelili oskarje, potem to prav gotovo ne bo nikakršno presenečenja, saj si je s takšno igro zagotovo zaslužila vso hvale, katere je deležna. Gabourey Sidibe je podobno kot Mo’nique odlična, a v skupnih prizorih jo starejša kolegica vedno zasenči. Tudi Gabi je ena izmed glavnih kandidatk v svoji kategoriji, a njene možnosti so precej manjše kot Mo’nique-ine. V stranskih vlogah pa se pojavita tudi Lenny Kravitz in Mariah Carey, kar je gotovo še en element v enačbi vsesplošnega uspeha Precious.

Pred ogledom sem pričakoval veliko, a dobil sem nekaj srednjega. Nisem bil niti preveč navdušen niti preveč razočaran, kar pa je v bistvu že samo po sebi razočaranje, glede na to, da bi film (vsaj po mnenju najuglednejših kritikov) moral prepričati in navdušiti vsakega. Vsekakor filmu dajem določeno mero priznanja, saj so elementi, ki so prisotni, precej zahtevni in od režiserja zahtevajo veliko dela, da to približa gledalcem na čim bolj gledljiv način. Film torej uvrščam med boljše izdelke letošnjega leta, a ob tem dodajam, da so bili in še bodo boljši filmi letos, o katerih pa bom v tem mesecu zagotovo napisal še kaj.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Zombieland

8 11 2009

Zombiji so se v zadnjem času že precej uveljavili na filmskem platnu, verjetno med nami ni človeka, ki še ne bi videl nobenega filma o, oz. z zombiji. Večina tovrstnih izdelkov seveda spada pod oznako grozljivk, trilerjev, akcij in podobnega. Povezovanje zombijev s komedijo ni ravno inovacija na platnu, saj je nekaj let nazaj izšel že britanski izdelek, Shaun Of The Dead. Tokrat v režiji novinca Rubena Fleischerja spremljamo zombijado z naslovom Zombieland, kjer so zombiji tarča raznih bolj ali manj inovativnih pobojev.Zombieland

V osredje je postavljen mlad geek, ki ga poznamo pod psevdonimom Columbus, katerega je dobil, ker je bil namenjen v Columbus. Skozi film nam razlaga pravila, ki se jih je držal, da je preživel v t.i. Zombielandu, tako spoznamo tudi njegovo preteklost in njegove želje. Na poti v Columbus sreča Tallahasseaja (nadimek je dobil na enak način kot Columbus), ki živi za pobijanje zombijev in iskanje Twinkijev, prigrizkov, za katere meni, da dajo njegovemu življenju smisel.

V glavnih vlogah sta se zelo dobro znašla Woody Harrelson in Jesse Eisenberg. Woody več kot le zadovolji v vlogi brutalnega iztrebljevalca, enako velja tudi za Eisenberga, kateremu se pristno poda vloga mladega geeka. Woodyju vloga idealno pristoji, niti za trenutek ne dvomimo v njegovo pristnost.Dogajanje je polno humorističnih dogodkov, kar naredi film lepo gledljiv. Tudi akcijski prizori so dobro posneti in dialogi so zanimivi, a ne prinašajo nič novega, prisotnega je mnogo kopiranja drugih filmov,kar pa gledalca niti ne moti toliko, saj igralci svoje delo opravijo dobro.

Verjetno je kdo že zasledil, da je film na IMDb-ju prejel precej visoko oceno glede na žanr, trenutno ima namreč oceno 8.2 in je uvrščen na lestvico top 250. Izdelek je daleč od tovrstne lestvice, a si vseeno zasluži določeno mero priznanja. Glede na to, da ne gre za tipično komedijo ali grozljivko, bi film označil za všečno delo, ki je nadvse primerno za krajšanje dolgih večerov in sprostitev. Film od gledalca ne zahteva nikakršnega mišljenja ali zbranosti, preprosto nam prepusti ogled in zabavo. S tega vidika je film prav gotovo dober izdelek in ga priporočam vsakemu, ki išče film posnet v tovrstne namene.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Top 30

21 10 2009

Pa sem se le spravil skupaj in izdelal lestvico svojih najljubših tridesetih filmov vseh časov. Bolj obširno ne bom pisal o vsakemu posebej, saj ne verjamem, da bi to imelo nek smisel. Poskušal pa bom na kratko strniti tisto, kar me je pri filmu najbolj prepričalo, oz. kar se mi pač zdi omembe vredno. Lestvica ni odraz tega, kako je nek film objektivno dovršen in tehnično odličen, ampak odraža mojo lastno doživljanje filma in interpretacijo vsebine, tako da ne pričakujem, da se boste vsi strinjali s tem, a takšen je pač svet. Vsake oči imajo svojega “malarja”.Top 30

30. 25th Hour

Odlična igra Nortona in “Fuck” prizor ter konec so zame film naredili odlično izkušnjo.

29. Synecdoche New York

Morda najbolj globok film, kar sem jih kdaj videl. Tem in motivov je toliko, da bi lahko bilo posnetih ogromno filmov po tem enem.

28. Mar Adentro

Portret izjemnega življenja in ljubezni do morja, kar združuje vrhunska režija.

27. Sin City

Vsebuje nekatere vizualno najlepše prizore, kar jih je bilo posnetih.

26. Taxi Driver

Karakterna študija “maniaka”, ki gledalcu pusti veliko materiala za razmišljanje.

25. Into The Wild

Ustvarjeno vzdušje je neverjetno pristno in gledalca kar potegne vase, svoje pa dodajo določene zanimive filozofske misli.

24. Man On The Moon

Eden izmed najboljših preformansov v novejši zgodovini filma in biografija zelo interesantne osebe.

23. The Prestige

Suverena režija in inovativen scenarij držita gledalca v primežu vse do konca.

22. Babel

Kompleksnost pripovedi v vrhunski režiji poskrbi za odlično “razbito” pripoved.

21. There Will Be Blood

Denar, oblast, norost, Daniel Day-Lewis, milkshake

18. Full Metal Jacket, 2001: A Space Odyssey, Clockwork Orange

Poezija v različnih izvedbah mojstrsko prikazana na filmskem traku.

17. The Fountain

Pripoved o življenju s fantastično glasbeno podlago prikliče najgloblja čustva iz gledalca.

16. Oldboy

Neverjeten twist in zanimive misli naredijo film to, kar je.

15. Crash

Zelo dobro prikazana tematika rasizma, katero odlikujejo interesantne “podzgodbe”.

14. La Vita E Bella

Odličen film o razmerah v drugi svetovni vojni, ki je na trenutke precej žalosten.

13. Vanilla Sky

Pričakujem zgražanje, a zame je konec naravnost fantastičen. Občutek, ki ga imam med gledanjem konca je neponovljiv, zame film prekaša izvirnika.

12. Little Miss Sunshine

Pripoved, kateri ni para.

11. Forrest Gump

Portret človeka, ki premaga marsikaj in doživi skoraj vse.

10. Shawshank Redemption

Odlična zaporniška drama v kateri je vse na svojem mestu.

9. Adaptation

Film o pisanju filma, o pisanju filma, o pisanju filma… “so happy together”!

8. Cool Hand Luke

Posameznik proti sistemu.

7. Magnolia

Sem pač ljubitelj odličnih mozaičnih pripovedi, a ta je najboljša.

6. Eternal Sunshine Of The Spotless Mind

Precej unikatna ljubezenska zgodba, ob kateri človek ne ve natančno, kaj naj bi čutil.

5. One Flew Over The Cuckoo’s Nest

Upornik v psihiatričnem oddelku, briljantna igra Jacka Nicholsona.

4. American History X

Zelo pomembna drama, ki nosi veliko sporočilnost.

3. Pulp Fiction

“Dead nigger storage”, “Royale with cheese”, “Bad motherfucker” …

2. Fight Club

Kaos, anarhija in pretepanje. vse je združeno v vrhunski pripovedi z odlično igralsko zasedbo.

1. American Beauty

Morda se nikoli ne bom opogumil, da bi napisal kaj več o tej mojstrovini, saj sploh ne vem, kje bi začel. To je film o lepoti, o varanju, o zavedanju samega sebe, o predsodkih, o predmestju, o družbi in navsezadnje o življenju.

  • Share/Bookmark


Funny People

10 10 2009

Nekaj let nazaj, ko sem si prvič ogledal štiridesetletnega devičnika, sem se nasmejal kot že dolgo ne. Film zame še vedno velja za eno izmed najbolj smešnih, zanimivih in originalnih komedij, kar sem jih videl. Nedolgo za tem je izpod peresa Judda Apatowa prišel nov izdelek, Knocked Up. Med ogledom sem nisem toliko nasmejal kot pri njegovemu prejšnjemu projektu, a mi je bil film vseeno zanimivejši od »devičnika«. Apatow je humorju dodal še kanček drame, kar je zame predstavljalo dokaj zanimiv film, ki me je precej pritegnil. Pred kratkim pa je v naše kinodvorane prispel še en izdelek mojstra novodobne komedije, Funny People.

Funny PeopleSkozi film spremljamo življenje komikov, njihovo vsakdanje življenje ter razne stiske. V središče je postavljena zgodba o prijateljstvu med dvema dokaj različnima osebama, Simmonsom in Wrightom. Simmons je starejši in nesočuten človek, kateremu so dnevi šteti, Wright pa je mlad in ambiciozen komik, ki nima sreče v ljubezni. Simmons Wrighta vzame pod svoje okrilje kot osebnega asistenta, od koder sledi zgodba o iskanju ljubezni, prijateljstva, pristnih stikov in še česa.

Starejšega komedijanta je izvrstno upodobil Adam Sandler, ki bi si za svojo vlogo utegnil prislužiti nominacijo za zlati globus. Prikazal je zrelo igro brez nepotrebnega pačenja, kompleksnejša čustva je upodobil zelo verjetno in kar je najpomembnejše, uspelo se mu je vživeti v to vlogo, gledalec brez naprezanja čuti pristnost njegove igre. Dobro sta odigrala tudi Seth Rogen, ki je zame eden izmed precej podcenjenih igralcev v Hollywoodu, in Leslie Mann, ki upodobi Simmonsovo izgubljeno ljubezen.

Izdelek vsekakor ne bo všeč vsem, saj mešanje žanrov običajno ni ravno priljubljeno pri »povprečnih« gledalcih, sploh če gre za mešanje med komedijo in dramo. To od gledalca zahteva posebno razpoloženje in pripravljenost do sprejemanja tako drame kot komedije istočasno, oziroma eno za drugim. S humorističnega vidika je film zanimiv, na trenutke dokaj inovativen in smešen, a celotno gledano humor ni tisto, kar bi bilo v tem primeru Apatowovo glavno orožje. Zgodba gledalca potegne vase, vsebuje dovolj svežine, da gledalca ohrani zainteresiranega skoz film. Liki so vsi precej zanimivi, kar naredi ogled še zanimivejši in nas ohrani »prisotne« navkljub (pre) dolgemu času trajanja.

Čeprav sem celotno precej zadovoljen s filmom, me je vseeno nekaj stvari precej motilo. Prvo bi izpostavil dolžino filma. Za izdelek te vrste, bi bilo že pol ure manj čisto dovolj. Juddu ne uspe zbrati dovolj materiala za takšno, že skoraj »epsko« dolžino. Pred samim ogledom sem bil že precej »shypan«, saj sem slišal ogromno dobrega na račun filma, trailerji so bili zanimivi, napovedane so bile že razne nagrade itd. Po ogledu pa se nekako nisem uspel znebiti občutka, da sem le še enkrat pogledal trailer, a to je verjetno le posledica same navdušenosti nad filmom že dolgo pred samim ogledom. Kljub vsem motečim faktorjem je bil ogled filma zame pozitivna izkušnja, katero pa bi priporočal vsem ljubiteljem dobrih, zanimivih, drugačnih in tudi malce kompleksnejših filmov (morda je to malce premočna beseda, a vsekakor so vidni zametki nečesa »globljega«). Prepričan sem, da bi Apatow ob ugodnih razmerah bil sposoben še marsičesa večjega, kot je komedija. Navsezadnje dramatično napreduje iz filma v film in le upamo lahko, da se njegova rast ne bo ustavila.

Ocena: 8/10

  • Share/Bookmark


Away We Go

27 09 2009

Po vsej verjetnosti je vsakdo že vsaj slišal za odlično dramo o lepoti, življenju in ljudeh, ki nosi naslov American Beauty. Tokrat se Mendes po izjemnem Revolutionary Roadu loti filma z lahkotnejše perspektive. Away we go je namreč komični prikaz ameriške družbe, kjer je v središče postavljen mlad par, ki si želi ustvariti družino.Away we go

Skozi zgodbo spremljamo mlad par, ki se odpravi na potovanje po Ameriki v iskanju primernega kraja za vzgojo družine. Pripoved je polna komičnih situacij, ki prikazujejo Američane kot sila neumne ljudi, kar je seveda nadvse smešna izkušnja in zanimiva samoparodija Mendesa. Vsekakor je v sami zgodbi tudi kar precej resnice, seveda pa je prej potrebno odstraniti humor, saj je šele takrat vidno sporočilo režiserja, ki izjemno nazorno prikazuje zakon, starševstvo in seveda ljubezen.

Igralska zasedba vključuje precej zanimiva imena, na čelu katerih sta John Krasinski in Maya Rudolph, ki prevzameta vlogo pričakujočega para. Med sabo se dobro ujameta in tvorita interesanten duo, vsekakor pa tudi individualno prikažeta zadovoljivo igro. Dialogi med zaljubljencema in ostalimi so dokaj všečni, saj večinoma ne vključujejo nepotrebnih klišejev. Tako kot dialogi so izpiljeni tud liki, ki so za gledalca zanimivi, njihove zgodbe so precej všečne.

Mendes je dokazal, da je sposoben tudi lahkotnejšega pristopa, a na račun takšne izvedbe efekt ni tako močan kot pri njegovih prejšnjih filmih. Seveda je atmosfera pristna, a sama poanta filma ni toliko ambiciozna kot njegovo dozdajšnje delo. Seveda sem prepričan, da bo film vsem ljubiteljem tovrstnih »road movie-jev« precej bolj všeč kot meni. Mendesovo prvo delo (American Beauty) je zame namreč še vedno najboljši film kar sem jih kdaj videl, zato se težko zadovoljim s tako lahkotno vsebino, ko pa sem prepričan, da je režiser takšnega kova sposoben bolj miselno provokativnih filmov. Konec koncev je filmska izkušnja dokaj prijetna in navkljub lahkotnejši tematiki sem prepričan, da se bo Mendes kmalu spet vrnil k težavnejšim temam.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


District 9

13 09 2009

Na platnu so bili nezemljani že mnogokrat glavna tema. Vsi se spomnimo Vojne svetov, tu je še kultni Alien in njegova tri nadaljevanja pa tudi Star Wars, skratka vse mogoče smo že videli. Tudi v filmu District 9 so v zgodbo vstavljeni nezemljani, ki pa so kar se mene tiče najboljša podoba izvenzemeljskih bitij na platnu do zdaj. Nezemljani so navzven izjemno drugačni od nas, a Blomkamp jih je prikazal kot nam zelo podobne ponotranjosti, kar se mi zdi dober, svež pristop, ki naredi film poseben in zanimiv.District 9

Zgodba govori o nezemljanih, ki že dvajset let prebivajo v slumih Johannesburga. Ljudje so jih počasi že siti, zato je MNU (organizacija, ki je med drugim zadolžena tudi za nezemljane) prisiljena najti nov prostor za njih. Želijo jih izseliti več sto kilometrov izven Johannesburga, kjer bi živeli zase. Film je posnet v obliki dokumentarca o življenju Vikusa Van De Merweja, ki je bil zadolžen za izselitev nezemljanov na to območje izven Johannesburga.

Izpostavil bi dejstvo, da je bil predviden proračun filma okrog trideset milijonov dolarjev, kar je za današnje razmere precej skromno že za kakšne povprečne trilerčke, kaj šele za znanstveno fantastiko. Za primerjavo navedem film Pride and Glory (Gavin O’Connor), ki je precej povprečen triler in je bil posnet s popolnoma enakim proračunom. Tu se seveda postavi vprašanja, kam v bistvu sploh gre ves ta denar in od kod takšna razlika? Malce sem raziskal in ugotovil, da je bil District 9 precej spretno posnet. Veliko so denimo prihranili s snemanjem v Johannesburgu, kar je precej ceneje kot recimo Los Angeles, potem je tu še praktično neznana igralska zasedba, uporaba poceni kostumov, izseki iz dejanskih poročil in podobno. Vizualno pa je film seveda prava poslastica za oči, sam se seveda ne označujem kot vizualnega poznavalca, a meni je bilo vse skupaj viseti precej realistično.

S tehničnega vidika je film resda velik dosežek in zanimiv izdelek, a zgodba je malce prešibka. Klasični zaplet, ogromno akcije, malo drame, nič pripovedne ambicioznosti, precej plehko. Na trenutke resda človek čuti določeno mero drame, a tisti redki trenutki ne odtehtajo akcijske nabitosti preostanka. Vikus sem dojemal brez pravega občutka, njegov lik se mi je zdel precej nedodelan, le proti koncu se vse skupaj malce obrne in počasi začnemo doživljati stvari podobno kot Vikus, a ta občutek bi vendarle moral biti prisoten že od samega začetka. Kot sem že omenil mi je bil precej po godu ta oris nezemljanov, ki jih prikaže precej človeško, vsekakor hvale vredno.

Vsekakor me je film pozitivno presenetil, saj nisem pričakoval tako dobro gledljivega filma, sam namreč nisem strasten privrženec akcije in znanstvene fantastike, verjetno pa je bil film še boljši tistim, ki obožujejo nadnaravne teme. Vsekakor v filmu vlada pristno vzdušje, ki naredi zgodbo precej verjetno. Pohvalil bi še izbiro glasbe, v kateri prevladujejo afriški ritmi mešani z akcijsko podlago, kar naredi doživetje še toliko pristnejše.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


The Burning Plain

12 09 2009

Verjetno je sedaj že vsak pogledal kakšen film, ki temelji na prepletajočih se zgodbah. Splošno občinstvo je precej deljenega mnenja, ko pride do filmov s takšno strukturo. Meni so takšni filmi izjemno fascinantni in zelo dobrodošli, če le imajo nek smisel. V zadnjem času pa sta za kvalitetne mozaične filme poskrbela tudi Alejandro Gonzalez Inarritu in Guillermo Arriaga, slednji do sedaj le kot scenarist. S filmom The Burning Plain pa je nastopil tudi njegov prvenec v vlogi režiserja in za sabo pusti dober vtis.The Burning Plain

Kot sem že omenil je film sestavljen iz med seboj prepletajočih se zgodb, ki jih povezuje en osrednji dogodek. Kot je za Mehičana značilno, je prisotnih več različnih motivov, med drugim tudi starševstvo, odnos med otroci in starši ter tudi prešuštvo. V središče zgodbe pa sta postavljeni dve ženski, prva je nezadovoljna žena in mati, ki je zaljubljena v drugega moškega, druga pa mlajša ženska, ki ima težave pri zaupanju moškim, zaradi česar se boji vsakršne zveze, ki bi bila daljša od ene noči.

Arriaga, ki je znan po svojih kompleksnih mozaičnih pripovedih tudi tokrat načne globoko temo, v središče katere postavi dve izjemni igralki, Charlize Theron in Kim Basinger. Obe igralki odigrata svoje prizore z odliko. Omeniti velja še intenzivno igro mlade Jennifer Lawrence, ki kljub svoji neprepoznavnosti v vlogi mlade, še ne čisto odrasle Marriane naravnost blesti. Na visokem nivoju je tudi igra ostalih igralcev, ki tvorijo zgodbo, ki bi lahko bila še kako verjetna.

Zmotilo me je le pomanjkanje dinamike, kar naredi film na trenutke dolgočasen, saj gledalcu zmanjka materiala za razmišljanje. Sama ideja je seveda precej ambiciozna in tudi precej globoka, predvsem če jo primerjamo s sodobnimi Hollywood filmi, a v primerjavi z ostalimi deli Arriage in Inarrituja izpade premalo drzna in nepredvidljiva. Seveda pa je film kljub vsemu prijetna izkušnja, ki se jo splača doživeti. Izpostavil bi še lično fotografijo, za katero je zaslužen Robert Elswit, človek, ki je podobo dal že filmu There Will Be Blood. Seveda ne gre pozabiti niti glasbe, ki je precej pomirjujoča in pomaga pri vzpostavljanju vzdušja, katerega je želel doseči režiser.

Film bi priporočal vsem ljubiteljem kvalitetnih mozaičnih pripovedi in oboževalcem dosedanjega dela Guillerma Arriage, ki v svojem režijskem prvencu dokaže, da je tudi sam sposoben posneti dramatično obarvano pripoved, ki gledalca ne pusti hladnega.

Ocena: 8/10

  • Share/Bookmark


Road Trip: Beer Pong

1 09 2009

Morda tokrat malce za spremembo tudi film, ki ne sodi ravno med bisere filmske industrije, oziroma niti pred ogledom od njega ni za pričakovati ničesar. Zakaj torej recenzija in tudi zakaj ogled takšnega filma? Film sem si ogledal predvsem iz želje po brezskrbnem, lahkotnem ogledu, ki od gledalca ne zahteva ničesar in mu razen občasnega nasmihanja in krajšanja časa tudi ne ponudi ničesar.

Road Trip Beer PongŽe pred časom je bil izdan film Road Trip, ki se mi je v primerjavi s tem zdel mnogo boljši in zanimivejši. Prva razlika je seveda že v igralski zasedbi, ki je bila v prvem delu precej dobra (za takšne vrste film seveda). Tudi sami liki so bili zanimivejši, imeli več zgodbe, človek se je lahko nekako poistovetil z njimi. Vsekakor pa je največja razilka v tem, da je bil prvi del (za razliko od drugega) celo smešen.

Liki se prakično ne razvijajo, zgodba je težko verjetna, le na trenutke smešna in še ta humor ni pretirano inteligenten. Morda edina stvar, ki se mi je zdela dobra, so bile ženske, ob katerih si lahko človek rahlo odpočije oči. Od nadaljevanja dokaj uspešne najstniške komedije pa tako ne gre pričakovati kakšnih posebnih tehničnih dosežkov ali na koncu koncev tudi inovativnega scenarija.

Film gledalcu ne ponudi nič novega, tako da tisti, ki iščete kakšen globji pomen v vsakem ogledanem filmu, si tega nikakor ne oglejte. Sam sem si film ogledal predvsem zarad razpoloženja, ki mi ni “dovoljevalo” ogleda kakšne kompleksne drame, zato niti nisem bil razočaran. Film bi priporočal le kot sredstvo za krajšanje časa, ki je na trenutke dokaj gledljiv.

Ocena: 3/10

  • Share/Bookmark


Charlie Kaufman

28 08 2009

Pred kratkim sem si ogledal še zadnji film, ki mi je manjkal v zbirki filmov Charlieja Kaufmana, tako da sem se odločil, da bom sedaj naredil lestvico njegovih filmov, torej tistih, ki jih je napisal. Kaufman je z mojega zornega kota eden izmed najboljših in najizvirnejših scenaristov nasploh in iz tega razloga sem se odločil za to lestvico, ki je nekako moj poklon Kafumanovem dosedanjem delu. Seveda upam, da zopet hitro napiše kaj novega, saj že nestrpno čakam na te občutke, ki jih dobiš le ob ogledu njegovega dela.Charlie Kaufman

6. Human Nature

To je tudi film, ki sem si ga ogledal kot zadnjega in ni me pretirano navdušil. Določeni aspekti so se mi zdeli zanimivi in dokaj izvirni, a celotno gledano me je film kar razočaral. Scenarij sam je seveda zgodba zase, motila me je predvsem neprepričljiva režija. Seveda je film kljub vsemu dokaj prijetna izkušnja, a vsekakor ne spada med kakšne posebne cineastične dosežke.

5. Confessions Of a Dangerous Mind

Po pravici povedano se same vsebine spomnim bolj malo, saj sem si film ogledal že precej časa nazaj, a spomnim se, da mi je bil po končanem ogledu precej všeč. Čaka me še en ogled, ki bo zagotovo prijetnoo doživetje.

4. Being John Malkovich

Neverjetno izvirna zgodba, ki je tokrat, za razliko od Human Nature, začinjena z dobro režijo in odlično igro vseh prisotnih. Verjetno je bil vsak ob prvem ogledu precej šokiran, a globoko v sebi se je skrivalo tisto navdušenje, ki ga je moč dobiti le pri redkih filmih. Vsekakor vredno večih ogledov in razmišljanja.

3. Synecdoche, New York

Čeprav mi je bil film izredno všeč in se to tretje mesto zdi morda prenizko, moram nekaj dodati, če bi ocenjeval filme bi bili vsi razen Human Nature ocenjeni z ocenami, ki so višje ali enake 9. Film je vsekakor mojstrovina, ki se je ne da v celoti doživeti le z enim ogledom, a že iz enega ogleda se da potegniti marsikaj. Neverjetna pripovedna širina, ki dovoljuje mnoge interpretacije in ogromno prepletajočih se motivov, naredijo film neprimerljivo izkušnjo, ki jo znamo le redki zares ceniti. Seveda bizgoraj napisano lahko veljalo za vsak več Kaufmanovih filmov, a ta je “najobsežnejši” izmed vseh.

2. Adpatation.

Zgodba, kakršne sem si želel, odkar sem začel filme dojemati kot umetnost. Film o filmu, ki govori o samemu sebi. Morda najboljša zgodba, kar sem jih kdaj videl na platnu. Igra za zgodbo seveda ne zaostaja. Bolj kot človek razmišlja o filmu, bolj dobiva pravi občutek, o čem sploh govori film.

1. Eternnal Sunshine Of The Spotless Mind

Izjemna igra, zgodba, scenarij in glasba. Žal mi je tistih, katere ta film ni prepričal, saj je to zame še vedno eden izmed top 5 filmov, kar sem jih videl. Briljanca, izvirnost, smiselnost, izjemna gledljivost, pomen, drznost… Kaufman.

  • Share/Bookmark