Funny People

10 10 2009

Nekaj let nazaj, ko sem si prvič ogledal štiridesetletnega devičnika, sem se nasmejal kot že dolgo ne. Film zame še vedno velja za eno izmed najbolj smešnih, zanimivih in originalnih komedij, kar sem jih videl. Nedolgo za tem je izpod peresa Judda Apatowa prišel nov izdelek, Knocked Up. Med ogledom sem nisem toliko nasmejal kot pri njegovemu prejšnjemu projektu, a mi je bil film vseeno zanimivejši od »devičnika«. Apatow je humorju dodal še kanček drame, kar je zame predstavljalo dokaj zanimiv film, ki me je precej pritegnil. Pred kratkim pa je v naše kinodvorane prispel še en izdelek mojstra novodobne komedije, Funny People.

Funny PeopleSkozi film spremljamo življenje komikov, njihovo vsakdanje življenje ter razne stiske. V središče je postavljena zgodba o prijateljstvu med dvema dokaj različnima osebama, Simmonsom in Wrightom. Simmons je starejši in nesočuten človek, kateremu so dnevi šteti, Wright pa je mlad in ambiciozen komik, ki nima sreče v ljubezni. Simmons Wrighta vzame pod svoje okrilje kot osebnega asistenta, od koder sledi zgodba o iskanju ljubezni, prijateljstva, pristnih stikov in še česa.

Starejšega komedijanta je izvrstno upodobil Adam Sandler, ki bi si za svojo vlogo utegnil prislužiti nominacijo za zlati globus. Prikazal je zrelo igro brez nepotrebnega pačenja, kompleksnejša čustva je upodobil zelo verjetno in kar je najpomembnejše, uspelo se mu je vživeti v to vlogo, gledalec brez naprezanja čuti pristnost njegove igre. Dobro sta odigrala tudi Seth Rogen, ki je zame eden izmed precej podcenjenih igralcev v Hollywoodu, in Leslie Mann, ki upodobi Simmonsovo izgubljeno ljubezen.

Izdelek vsekakor ne bo všeč vsem, saj mešanje žanrov običajno ni ravno priljubljeno pri »povprečnih« gledalcih, sploh če gre za mešanje med komedijo in dramo. To od gledalca zahteva posebno razpoloženje in pripravljenost do sprejemanja tako drame kot komedije istočasno, oziroma eno za drugim. S humorističnega vidika je film zanimiv, na trenutke dokaj inovativen in smešen, a celotno gledano humor ni tisto, kar bi bilo v tem primeru Apatowovo glavno orožje. Zgodba gledalca potegne vase, vsebuje dovolj svežine, da gledalca ohrani zainteresiranega skoz film. Liki so vsi precej zanimivi, kar naredi ogled še zanimivejši in nas ohrani »prisotne« navkljub (pre) dolgemu času trajanja.

Čeprav sem celotno precej zadovoljen s filmom, me je vseeno nekaj stvari precej motilo. Prvo bi izpostavil dolžino filma. Za izdelek te vrste, bi bilo že pol ure manj čisto dovolj. Juddu ne uspe zbrati dovolj materiala za takšno, že skoraj »epsko« dolžino. Pred samim ogledom sem bil že precej »shypan«, saj sem slišal ogromno dobrega na račun filma, trailerji so bili zanimivi, napovedane so bile že razne nagrade itd. Po ogledu pa se nekako nisem uspel znebiti občutka, da sem le še enkrat pogledal trailer, a to je verjetno le posledica same navdušenosti nad filmom že dolgo pred samim ogledom. Kljub vsem motečim faktorjem je bil ogled filma zame pozitivna izkušnja, katero pa bi priporočal vsem ljubiteljem dobrih, zanimivih, drugačnih in tudi malce kompleksnejših filmov (morda je to malce premočna beseda, a vsekakor so vidni zametki nečesa »globljega«). Prepričan sem, da bi Apatow ob ugodnih razmerah bil sposoben še marsičesa večjega, kot je komedija. Navsezadnje dramatično napreduje iz filma v film in le upamo lahko, da se njegova rast ne bo ustavila.

Ocena: 8/10

  • Share/Bookmark


Away We Go

27 09 2009

Po vsej verjetnosti je vsakdo že vsaj slišal za odlično dramo o lepoti, življenju in ljudeh, ki nosi naslov American Beauty. Tokrat se Mendes po izjemnem Revolutionary Roadu loti filma z lahkotnejše perspektive. Away we go je namreč komični prikaz ameriške družbe, kjer je v središče postavljen mlad par, ki si želi ustvariti družino.Away we go

Skozi zgodbo spremljamo mlad par, ki se odpravi na potovanje po Ameriki v iskanju primernega kraja za vzgojo družine. Pripoved je polna komičnih situacij, ki prikazujejo Američane kot sila neumne ljudi, kar je seveda nadvse smešna izkušnja in zanimiva samoparodija Mendesa. Vsekakor je v sami zgodbi tudi kar precej resnice, seveda pa je prej potrebno odstraniti humor, saj je šele takrat vidno sporočilo režiserja, ki izjemno nazorno prikazuje zakon, starševstvo in seveda ljubezen.

Igralska zasedba vključuje precej zanimiva imena, na čelu katerih sta John Krasinski in Maya Rudolph, ki prevzameta vlogo pričakujočega para. Med sabo se dobro ujameta in tvorita interesanten duo, vsekakor pa tudi individualno prikažeta zadovoljivo igro. Dialogi med zaljubljencema in ostalimi so dokaj všečni, saj večinoma ne vključujejo nepotrebnih klišejev. Tako kot dialogi so izpiljeni tud liki, ki so za gledalca zanimivi, njihove zgodbe so precej všečne.

Mendes je dokazal, da je sposoben tudi lahkotnejšega pristopa, a na račun takšne izvedbe efekt ni tako močan kot pri njegovih prejšnjih filmih. Seveda je atmosfera pristna, a sama poanta filma ni toliko ambiciozna kot njegovo dozdajšnje delo. Seveda sem prepričan, da bo film vsem ljubiteljem tovrstnih »road movie-jev« precej bolj všeč kot meni. Mendesovo prvo delo (American Beauty) je zame namreč še vedno najboljši film kar sem jih kdaj videl, zato se težko zadovoljim s tako lahkotno vsebino, ko pa sem prepričan, da je režiser takšnega kova sposoben bolj miselno provokativnih filmov. Konec koncev je filmska izkušnja dokaj prijetna in navkljub lahkotnejši tematiki sem prepričan, da se bo Mendes kmalu spet vrnil k težavnejšim temam.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


District 9

13 09 2009

Na platnu so bili nezemljani že mnogokrat glavna tema. Vsi se spomnimo Vojne svetov, tu je še kultni Alien in njegova tri nadaljevanja pa tudi Star Wars, skratka vse mogoče smo že videli. Tudi v filmu District 9 so v zgodbo vstavljeni nezemljani, ki pa so kar se mene tiče najboljša podoba izvenzemeljskih bitij na platnu do zdaj. Nezemljani so navzven izjemno drugačni od nas, a Blomkamp jih je prikazal kot nam zelo podobne ponotranjosti, kar se mi zdi dober, svež pristop, ki naredi film poseben in zanimiv.District 9

Zgodba govori o nezemljanih, ki že dvajset let prebivajo v slumih Johannesburga. Ljudje so jih počasi že siti, zato je MNU (organizacija, ki je med drugim zadolžena tudi za nezemljane) prisiljena najti nov prostor za njih. Želijo jih izseliti več sto kilometrov izven Johannesburga, kjer bi živeli zase. Film je posnet v obliki dokumentarca o življenju Vikusa Van De Merweja, ki je bil zadolžen za izselitev nezemljanov na to območje izven Johannesburga.

Izpostavil bi dejstvo, da je bil predviden proračun filma okrog trideset milijonov dolarjev, kar je za današnje razmere precej skromno že za kakšne povprečne trilerčke, kaj šele za znanstveno fantastiko. Za primerjavo navedem film Pride and Glory (Gavin O’Connor), ki je precej povprečen triler in je bil posnet s popolnoma enakim proračunom. Tu se seveda postavi vprašanja, kam v bistvu sploh gre ves ta denar in od kod takšna razlika? Malce sem raziskal in ugotovil, da je bil District 9 precej spretno posnet. Veliko so denimo prihranili s snemanjem v Johannesburgu, kar je precej ceneje kot recimo Los Angeles, potem je tu še praktično neznana igralska zasedba, uporaba poceni kostumov, izseki iz dejanskih poročil in podobno. Vizualno pa je film seveda prava poslastica za oči, sam se seveda ne označujem kot vizualnega poznavalca, a meni je bilo vse skupaj viseti precej realistično.

S tehničnega vidika je film resda velik dosežek in zanimiv izdelek, a zgodba je malce prešibka. Klasični zaplet, ogromno akcije, malo drame, nič pripovedne ambicioznosti, precej plehko. Na trenutke resda človek čuti določeno mero drame, a tisti redki trenutki ne odtehtajo akcijske nabitosti preostanka. Vikus sem dojemal brez pravega občutka, njegov lik se mi je zdel precej nedodelan, le proti koncu se vse skupaj malce obrne in počasi začnemo doživljati stvari podobno kot Vikus, a ta občutek bi vendarle moral biti prisoten že od samega začetka. Kot sem že omenil mi je bil precej po godu ta oris nezemljanov, ki jih prikaže precej človeško, vsekakor hvale vredno.

Vsekakor me je film pozitivno presenetil, saj nisem pričakoval tako dobro gledljivega filma, sam namreč nisem strasten privrženec akcije in znanstvene fantastike, verjetno pa je bil film še boljši tistim, ki obožujejo nadnaravne teme. Vsekakor v filmu vlada pristno vzdušje, ki naredi zgodbo precej verjetno. Pohvalil bi še izbiro glasbe, v kateri prevladujejo afriški ritmi mešani z akcijsko podlago, kar naredi doživetje še toliko pristnejše.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


The Burning Plain

12 09 2009

Verjetno je sedaj že vsak pogledal kakšen film, ki temelji na prepletajočih se zgodbah. Splošno občinstvo je precej deljenega mnenja, ko pride do filmov s takšno strukturo. Meni so takšni filmi izjemno fascinantni in zelo dobrodošli, če le imajo nek smisel. V zadnjem času pa sta za kvalitetne mozaične filme poskrbela tudi Alejandro Gonzalez Inarritu in Guillermo Arriaga, slednji do sedaj le kot scenarist. S filmom The Burning Plain pa je nastopil tudi njegov prvenec v vlogi režiserja in za sabo pusti dober vtis.The Burning Plain

Kot sem že omenil je film sestavljen iz med seboj prepletajočih se zgodb, ki jih povezuje en osrednji dogodek. Kot je za Mehičana značilno, je prisotnih več različnih motivov, med drugim tudi starševstvo, odnos med otroci in starši ter tudi prešuštvo. V središče zgodbe pa sta postavljeni dve ženski, prva je nezadovoljna žena in mati, ki je zaljubljena v drugega moškega, druga pa mlajša ženska, ki ima težave pri zaupanju moškim, zaradi česar se boji vsakršne zveze, ki bi bila daljša od ene noči.

Arriaga, ki je znan po svojih kompleksnih mozaičnih pripovedih tudi tokrat načne globoko temo, v središče katere postavi dve izjemni igralki, Charlize Theron in Kim Basinger. Obe igralki odigrata svoje prizore z odliko. Omeniti velja še intenzivno igro mlade Jennifer Lawrence, ki kljub svoji neprepoznavnosti v vlogi mlade, še ne čisto odrasle Marriane naravnost blesti. Na visokem nivoju je tudi igra ostalih igralcev, ki tvorijo zgodbo, ki bi lahko bila še kako verjetna.

Zmotilo me je le pomanjkanje dinamike, kar naredi film na trenutke dolgočasen, saj gledalcu zmanjka materiala za razmišljanje. Sama ideja je seveda precej ambiciozna in tudi precej globoka, predvsem če jo primerjamo s sodobnimi Hollywood filmi, a v primerjavi z ostalimi deli Arriage in Inarrituja izpade premalo drzna in nepredvidljiva. Seveda pa je film kljub vsemu prijetna izkušnja, ki se jo splača doživeti. Izpostavil bi še lično fotografijo, za katero je zaslužen Robert Elswit, človek, ki je podobo dal že filmu There Will Be Blood. Seveda ne gre pozabiti niti glasbe, ki je precej pomirjujoča in pomaga pri vzpostavljanju vzdušja, katerega je želel doseči režiser.

Film bi priporočal vsem ljubiteljem kvalitetnih mozaičnih pripovedi in oboževalcem dosedanjega dela Guillerma Arriage, ki v svojem režijskem prvencu dokaže, da je tudi sam sposoben posneti dramatično obarvano pripoved, ki gledalca ne pusti hladnega.

Ocena: 8/10

  • Share/Bookmark


Road Trip: Beer Pong

1 09 2009

Morda tokrat malce za spremembo tudi film, ki ne sodi ravno med bisere filmske industrije, oziroma niti pred ogledom od njega ni za pričakovati ničesar. Zakaj torej recenzija in tudi zakaj ogled takšnega filma? Film sem si ogledal predvsem iz želje po brezskrbnem, lahkotnem ogledu, ki od gledalca ne zahteva ničesar in mu razen občasnega nasmihanja in krajšanja časa tudi ne ponudi ničesar.

Road Trip Beer PongŽe pred časom je bil izdan film Road Trip, ki se mi je v primerjavi s tem zdel mnogo boljši in zanimivejši. Prva razlika je seveda že v igralski zasedbi, ki je bila v prvem delu precej dobra (za takšne vrste film seveda). Tudi sami liki so bili zanimivejši, imeli več zgodbe, človek se je lahko nekako poistovetil z njimi. Vsekakor pa je največja razilka v tem, da je bil prvi del (za razliko od drugega) celo smešen.

Liki se prakično ne razvijajo, zgodba je težko verjetna, le na trenutke smešna in še ta humor ni pretirano inteligenten. Morda edina stvar, ki se mi je zdela dobra, so bile ženske, ob katerih si lahko človek rahlo odpočije oči. Od nadaljevanja dokaj uspešne najstniške komedije pa tako ne gre pričakovati kakšnih posebnih tehničnih dosežkov ali na koncu koncev tudi inovativnega scenarija.

Film gledalcu ne ponudi nič novega, tako da tisti, ki iščete kakšen globji pomen v vsakem ogledanem filmu, si tega nikakor ne oglejte. Sam sem si film ogledal predvsem zarad razpoloženja, ki mi ni “dovoljevalo” ogleda kakšne kompleksne drame, zato niti nisem bil razočaran. Film bi priporočal le kot sredstvo za krajšanje časa, ki je na trenutke dokaj gledljiv.

Ocena: 3/10

  • Share/Bookmark


Inglourious Basterds

24 08 2009

Pulp Fiction, zame še vedno eden izmed najboljših filmov sploh. Nadvse zanimiva mešanica direktnih dialogov, zanimivih prepletajočih se zgodb in krvi. Scenarij, ki mu v tistem času ni bilo para, še danes ni tako dobrih likov, tako zanimivih zgodb, tako intenzivnih dialogov. Za vse to je zaslužen en človek, Quentin Tarantino. Mojster črne, krvave komedije, ki je že na robu bizarnosti. Vsak njegov film je prav posebno doživetje za gledalca, že na daleč se da razločiti film, ki ga je napisal Tarantino in film, ki je delo nekoga drugega. “This might just be my best work yet!” ali nekaj podobnega je že večkrat izustil QT, a ne na račun Šunda, ampak na račun filma, ki nosi naslov Inglourious Basterds. Scenarij zanj je namreč pisal več kot 15 let, na koncu mu je le uspelo dokončati življenjsko delo in čakanje se je izplačalo.Inglourious Basterds

Quentin Tarantino, človek, ki ne pozna žanrskih omejitev. Prav zaradi tega svojevrstnega žanrskega prirejanja so njegovi filmi tako dobri, tako sveži in vse več kot le gledljivi. A vse skupaj se ne ustavi pri žanru, tokrat gre Tarantino tako daleč, da prireja zgodovino, kar je nadvse pogumno dejanje, ki se izkaže za velik uspeh. Čisto vsaka prizor, ki obstaja le v Tarantinotovi zgodovini, je fantastičen. Vse skupaj izpade precej verjetno, ob ogledu nekako kar pozabiš, da so določene stvari zgolj plod Tarantinove domišljije. Sama zgodba je resnično zanimiva, saj gledalec komaj čaka, da izve, kaj se bo zgodilo potem. Scenaristi ponavadi pogrnejo ravno s tega vidika, a Tarantino pač ni navaden scenarist, on je pač Tarantino.

Odlična poteza je bila, da se ohranijo izvirni jeziki, v katerih je tekel pogovor, tako da je veliko nemščine in francoščine, a seveda ne gre izpustiti italijanščine (tisti, ki ste film videli, veste o čem govorim). S tem je režiserju film uspelo okrepiti, ga narediti bolj “resničnega”. To je bila precej drzna odločitev, saj je Tarantino na tak način tvegal precejšnjo izgubo, a očitno to ni imelo večjega vpliva, saj je bil film že prvi teden predvajanja precej uspešen. Liki so perfektno napisani, čisto vsak je unikaten, vsakogar lahko “čutiš”. Tudi sama igra je na izredno visokem nivoji, čisto vsa igralska zasedba svoje delo opravi brez napak, a posebna hvala gre seveda Christophu Waltzu, ki z izjemno natančnostjo upodobi precej nenavaden lik Hansa Lande.

Že iz napovednika je bilo razvidno, da bi “Barabe” dobile priložnost za napad na nacije na filmski premieri. Če upoštevamo samo idejo, ki nam jo tu servira Tarantino, je vse skupaj precej fascinantno. Ideja, da bi se s pomočjo filma končala druga svetovna vojna je naravnost briljantna in nadvse pogumna. Drznost in briljantnost, zopet dva pridevnika, ki sta značilna prdevsem za Tarantina. Skozi celotnen film vlada pristno vzdušje, kjer se počutimo, kot da sedimo poleg Alda Rainea in zraven opazujemo vse kar se dogaja “Barabam” med drugo svetovno vojna ali še bolje vse kar počnejo “Barabe” med drugo svetovno vojno. K takšnemu občutku nedvomno pripomore naravnost fantastična glasba, ki je na trenutke izjemno raznolika, a najpomembnejše je to, da deluje. Poleg glasbe velja omeniti še odlično scenografijo in kostumografijo.

Ta film ima vse. Ne manjka drmatičnih trenutkov, bizarnosti, krutosti, humorja, romance, akcije in seveda pustolovščine. Ta raznolikost je le ena izmed značiilnosti Quentinovega izdelka, ki je zame izvrstno doživetje, ki mu ni para. Vsekakor spada film med najboljše izdelke režiserja, morda je celo najboljši. To bo pokazal čas, za zdaj vem le to, da je film presegel vsa moja pričakovanja, ki so bila že v osnovi postavljena izredno visoko. Izdelek bi označil za najboljši film leta 2009 do sedaj. Film v sebi nosi dovolj potenciala tudi za nagrade, a glede na Tarantinov sloves se bo med nagrajence sila težko prebil. Vse čestitke Quentinu, ki je zopet našel formulo za uspeh. Tour de force v vseh pogledih!

Ocena: 9.5/10

“We’re gonna be doing one thing and one thing only… killing Nazis.”

  • Share/Bookmark


Goodbye Solo

19 08 2009

Verjamem, da vežina ljudi še ni slišala za ime Ramin Bahrani, morda ga poznamo le tisti, ki se bolj podrobno posvečamo filmom in vsemu kar pripada zraven. Tisti, ki smo že slišali zanj, zagotovo vemo, da je govora o enem izmed najbolj nadarjenih mladih režiserjev. Do sedaj je posnel sicer le tri celovečerce, a prva dva sta navdušila tako kritike kot razne žirije tudi na najprestižnejših festivalih. Podrobneje bom pisal o njegovem tretjem projektu, ki nosi ime Goodbye Solo, po naše torej Zbogom Solo.Goodbye Solo

Že ob samem začetku film gledalca pritegne, morda se temu sedaj ne posveča dovolj pozornosti, a zgolj moje subjektivno mnenje je, da mora režiser film v prvih sekundah, minutah predstaviti tako, da ne izda praktično ničesar in s spretno uporabo svojih sposobnosti pritegne gledalca k popolni predanosti filmu. Okvirna zgodba se zanimivo razvija, koncept ljudi, ki drug na drugega vplivajo, drug drugemu nekako spremenijo življenje me spominja na McChartyjev slog (Station Agent, Visitor). Film ni predolg, ravno prav se izide časovni okvir, moti me nekako le, da je kar dosti materiala ostalo nepredelanega, a to nam seveda pušča možnost lastne interpretacije, kar je med drugim tudi želen učinek pri filmih nasploh.

Glavna akterja, Solo in Red sta vsak po svoje zanimiva, kar gledalce še bolj prilepi na sedež in še z večjim užitkom spremlja film. Seveda pa sama izkušnja ne bi bila pol toliko zanimiva brez odlične igre obeh igralcev in navsezadnje tudi ostale igralske zasedbe, svoje pa seveda doda še prelepa fotografija, edino kar morda manjka filmu bi bila odlična glasbena podlaga, morda s strani Gustava Santaolalle, glasba katerega po mojem mnenju perfektno ustreza vzdušju filma. Vse to le vnovič potrjuje nadarjenost, ki jo v sebi nosi Bahrani. Praktično brez proračuna (kolikor sem slišal naj bi proračun filma znašal nekaj pod milijonom dolarjev, kar je za primerjavo skoraj dvakrat manj od projekta, ki ga načrtuje Goran Vojnović) mu je uspelo ustvariti izdelek, ki je več kot le gledljiv, kar je hvale vreden dosežek.

Konec filma se mi zdi iz različnih vidikov zanimivo izpeljan, saj pusti gledalcu določeno mero lastne interpretacije. V tem primeru se izkaže, da je morda Bahrani storil celo bolje, s tem ko ni predelal vsega, kar bi lahko. Film bi okarakteriziral kot neke vrste realistično, socialno dramo, kar pa navsezadnje je tudi žanr, v katerem se Bahrani najbolje znajde in pravzaprav še ni odstopil od njega. Očitno mu dene tematika priseljencev v ZDA in življenje le-teh. Kdo bi ga obsojal, saj vendarle ostvarja najboljše nizkoproračunske filme. Ob dobrih razmerah, zadostnem proračunu in vsesplošnem festivalskem uspehu bi Bahrani utegnil postati eden izmed najboljših režiserjev, sam upam, da mu uspe, saj sem prepričan, da je fant sposoben še marsičesa.

Ocena: 8/10

  • Share/Bookmark


The Boat That Rocked

13 08 2009

Obdobje šestdestih je zaznamovalo veliko dogodkov, oseb.  To je bilo pestro desetletje, desetletje borbe za enakost, desetletje Kennedyjev, desetletje vojne, desetletje uporništva in seveda desetletje glasbe, predvsem popa in rocka, ki sta takrat za vselej zaznamovala svet glasbe. Morda so šestdeseta celo glasbeno najpomembnejše desetletje, o tem morda drugje, drugič. Vsekakor pa je bila glasba iz šestdesetih všečna, zanimiva. Film The Boat That Rocked nas popelje nazaj v ta leta, ko je bila glasba še glasba, ko so glasbeniki še ustvarjali glasbo za dušo.

The Boat That RockedFilm je zanimiva izkušnja, ki je predvsem smešna. Nikoli ne primankuje smešnih trenutkov, kar je po eni strani tudi dobro. Humor ni pretirano inovativen, a vseeno privabi nasmešek na obrazu. Žal se več kot nasmihal nisem, manjkalo je trenutkov, kjer se le prepustiš in spustiš smeh iz sebe. Vsekakor je film dobro orodje za preganjanje dolgčasa, s te plati svojo nalogo odlično opravi. Vseskozi je prisotno nekakšno vzdušje, v katerem se počutiš, kot da si res zraven na ladji, kjer veljajo rock’n'roll pravila.

Izpostaviti je potrebno izvrstno glasbo, ki še okrepi ta topel občutek, ki ga film ustvari v gledalcu. Izdelka “pravi” rockerji vsekakor ne smejo zamuditi in tudi ne bodo razočarani nad njim. Celotno gledano je film lep poklon šestdesetim in glasbi nasploh, piko na i pa dodajo še konec in odjavni napisi. Zgodba je zanimivo zamišljena, a na način, na kakršnega se je Curtis lotil zgodbe, je film krepko predolg. Zanimivo bi bilo videti bolj dramatičen pristop da ideje. V tem primeru bi bil lahko film tudi daljši oz. enako dolg kot zdaj. Dramatičnega materiala je skozi zgodbo dovolj, na trenutke dobiš celo občutek, da bo film zavil v te, dramatičnejše vode, a nato sledi šala, ob kateri je takoj pozabljeno na stare zamere.

Igralska zasedba svoje delo opravi z odliko, liki so zanimivi, a kot sem že omeil, bi lahko ob drugačni izvedbi bili še zanimivejši, bolj “globoki”. Predvsem mi je v spominu ostal Hoffman, ki prepričljivo odigra “Grofa”, lik seveda ni preitano kompleksen, a vseeno nam Hoffman postreže z dobro igro tako kot večina ostalih igralcev.

Menim, da je film najbolje vzeti kot lahkotno komedijo, ob kateri ne manjka odlične glasbe, ki pomirja dušo, ob kateri pozabiš na probleme zunanjega sveta in se le prepustiš ogledu filma, hkrati pa je film odličen “homage” rock’n'rollu. Izdelek spada med boljše filme leta do zdaj, a leto je še dolgo in prepričan sem, da se ob koncu leta ne bo prav veliko govorilo o njem. Edino možnost vidim le na podelitvi globusov, kjer bi film lahko posegel po kakšni nominaciji v kategoriji mjuziklov in komedij.

Dodajam še link do recenzije Jana G., če sam seveda nima nič proti ;)   … klik

“Rock’n'roll!”

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Harry Potter and the Half-Blood Prince

11 08 2009

Po dveh letih spet nov film o dogodivščinah mladega čarovnika posnet po predzadnji istoimenski knjigi iz zbirke knjig o priljubljenem lončarju. Pred ogledom niti nisem pričakoval preveč, saj sem že iz prvih petih filmov potegnil dejstvo, da je knjiga mnogo bolj magična od filmov. Sam sem namreč precejšen oboževalec knjig o Pottru. Film pa je v primerjavi s knjigo slabši, a vseeno boljši od nekaterih svojih prednikov.

Harry Potter and the Half-Blood PrinceZgodba govori o dogodivščinah v šestem letniku šolanja Harryja in o vsem kar se dogaja med letom. Tehnično gledano je film povsem zadovoljiv: Prisotni so dobri efekti, lična scenografija in (kot vedno) ravno prav čarobna glasbena podlaga. Solidna je tudi montaža, a vseeno menim, da bi se dalo še več stvari odrezati iz filma, predvsem to ljubezensko lovljenje se mi je zdelo dokaj nesmiselno. Nekateri prizori so se mi zdeli popolnoma zadeti, kot da bi še enkrat bral knjigo, medtem ko je mnogo trenutkov, kjer je vse skupaj preveč dolgočasno. Igra je pač takšna kot je, nič posebnega, brez presežkov. Izpostavil bi še na pogled zanimivo fotografijo.

Ob končanem ogledu nisem bil niti razočaran niti navdušen, dobil sem ravno to kar sem pričakoval, zanimiv film, ki je vreden ogleda, a še daleč ne dosega kvalitete knjige. Razočaran sem bil morda le nad koncem, ki nekako niti ne daje občutka, kot da je konec. Skrbi me le dejstvo, da so se iz sedme knjige odločili narediti dva filma, sam sem namreč še vedno mnenja, da bi se ob dobri izbiri prizorov dalo narediti normalno dolg film iz čisto vsake knjige brez izpuščanja pomembnih prizorov. Pa vendar je bil film zanimiv, več žal ne.

“Times like these, dark times, they do funny things to people. They can tear them apart.”

6/10

  • Share/Bookmark


The Hurt Locker

6 08 2009

Po daljši odsotnosti od pisanja bloga se spet vračam in to v slogu, z enim izmed najboljših treh filmov tekočega leta, The Hurt Locker. Film si je na lanskem beneškem festivalu prislužil kopico nagrad in nominacijo za zlatega leva, a je šele letos izšel v ZDA, kar ga že uvršča med favorite za razne nagrade ameriške filmske akademije. Tudi mene je film na večih ravneh navdušil in presegel moja pričakovanja.

The Hurt LockerV sredino je postavljena zgodba ameriških vojakov v Iraku, ki so specializirani za odstranjevanje bomb, min in podobnih nečednosti. Mi spremljamo vojaško in zasebno življenje vojaka Jamesa, ki ga je odigral več kot soliden Jeremy Renner. Sama zgodba je zelo zanimiva, gledalca kar potegne vase in izjemno nazorno prikaže življenjski stil vojakov v Iraku in njihove skrbi ter njihov običajen delovnik, ki je poln nepričakovanih situacij. Navkljub preprostosti dialoga je film vseskozi poln, niti za trenutek se ne dolgočasiš, k čemur veliko prispeva tudi izjemna montaža, tehnikom ne uide nominacija za oskarja.

Igra je izjemna s strani vseh igralcev, sam bi izpostavil Jeremyja Rennerja in Anthonyja Mackieja, slednji ima tudi prizor, v katerem pokaže vso svojo igralsko širino, prava čustvena bomba. Čeprav bo letos konkurenca v kategoriji glavne moške vloge izjemna imam občutek, da bi Renner ob vsesplošnem uspehu filma lahko prišel zraven, nekaj možnosti ima sicer tudi Mackie, a pot je še dolga. S tehničnega vidika je film presežek v vseh mogočih pogledih, kot sem že omenil je montaža izjemna, tudi fotografija izstopa in seveda zraven spadata še montaža in mešanje zvoka.

Mnogi film označujejo zgolj kot akcijski “flick”, ti ljudje nimajo blage o filmu nasploh. The Hurt Locker je izjemna vojna drama, ki preučuje globine človekove duše in psihe. Na trenutke je zgodba tako čustveno centrirana, da se popolnoma vživiš v karakterje, a naslednji trenutek že sledi akcija, pri kateri kar pozabiš dihati. Pa smo le dočakali film o vojni v Iraku, ki ne razočara, ravno nasprotno je film presežek v mnogih pogledih, zadovoljni bodo tako ljubitelji vojnih dram, kot tisti, ki so jim pisani bolj akcijsko obarvani filmi. The Hurt Locker je vsekakor hvale vreden dosežek, čigar ime bomo proti koncu leta slišali čedalje več.

“The rush of battle is often a potent and lethal addiction, for war is a drug.”

9/10

  • Share/Bookmark