Inception

27 07 2010

Vsak od nas je že kdaj na lastni koži izkusil moč našega uma oz. moč naše podzavesti. Najpogosteje to dojamemo šele v sanjah, kjer je pred nami navidezno neskončni domišljijski svet, ki se zdi v danem momentu še tako resničen. Seveda se tudi vsak izmed nas občasno posluži oz. je žrtev manipulacije, katere so sposobni le najspretnejši govorci, to se nam dogaja vsakodnevno. Ljudje se vključijo v naše življenje z željo po manipuliranju z našimi odločitvami in našo voljo, gre pač za težek svet, v katerem ni prostora za usmiljenje in za dosego ciljev bi bili ljudje sposobni storiti marsikaj, zato se poskus manipulacije s sočlovekom zdi navidezno nedolžna stvar. Chris Nolan je šel dlje, vzel je idejo manipulacije z umom in podzavest, ki je še kako neraziskano področje, in iz tega smo dobili Inception, film kjer domišljija res nima meja in se ljudje poigravajo z umom drug drugega, a ob tem nezavedno še z glavo gledalcev.

Nolan se je v filmskem svetu uveljavil že tako med poznavalci kot tudi med laiki, preprostimi ljudmi, ki so 2 leti nazaj le z odprtimi usti opazovali kako je Batmana spremenil v izredno kvaliteten akcijski triler in enega izmed najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov. Tudi tam ni manjkalo manipulacije in vprašanj, ki zadevajo osebne odločitve ter etično korektnost dejanj. Malce boljši poznavalci se bodo spomnili Mementa, filma, ki je Nolana izstrelil med vodilne hollywoodske režiserje in kjer prav tako ne manjka psiholoških igric in dvomov o tem, kaj je resnično in kaj ne. Gre za enega izmed redkih režiserjev, ki je sposoben obenem zadovoljiti okuse množic in poznavalcev ter kritikov, kar seveda ni nikakršen mačji kašelj, sploh v današnjih časih, ko se zdi, da ljudi zanimajo le še tipični »pop-corn filmi«.

Skozi potek filma spremljamo protagonista Cobba, ki je profesionalni »tat idej«, a do njega pristopi podjetnik z mamljivo ponudbo, a izjemno zahtevnimi zahtevami, želi namreč vsaditi idejo, kar pa je bojda precej težja stvar. Od tu naprej se zgodba razvija in iz sekunde v sekundo nas film vleče vase, zelo podobno sanjam, saj do konca gledalec že popolnoma sprejme Nolanove zakone, a ob tem še vedno čaka na kakšno novo idejo, čeprav ve, da je izvedel že vse (paradoks, kajne?).  Tu superiorno delo opravi igralska zasedba, kjer nihče ne odstopa od povprečja v negativnem smislu. Leo svoje delo opravi več kot rutinirano in, kot vedno, povsem prepričljivo, morda se mu obeta nominacija, a konkurenca bo verjetno precej ostra, kot vsako leto.  Velja izpostaviti še Marion Cotillard, ki enostavno briljira v vlogi Cobbove pokojne žene.

Čeprav je film v osnovni premisi »le« akcijski triler, da ne bo pomote, že med akcijskimi trilerji bi lahko rekli, da spada v sam vrh, se skozi film porodi še ogromno drugih motivov in prikritih tem, s katerimi se je sposoben povezati vsak. Ravno to je tisto, kar se pričakuje od premetenega in unikatnega trilerja, da navkljub navidezni žanrski preprostosti še vedno vsebuje splošne teme in se ne omejuje zgolj na akcijo ter poleg premise nudi še neke vrste čustveni vrh, romantični »subplot« in motive, ki se nanašajo bodisi na etično korektnost, dvome o percepciji realnosti, vprašanje o relativnosti časa in neke vrste katarzo, ki daje gledalcu občutek blaženosti in mogočnosti filma. Navkljub izjemni težavnosti filma in kompleksnosti zgodbe pa me je vseeno zmotilo pretiravanje z akcijskim aspektom filma, ki se mi je zdel povsem nepotreben, saj bi film povsem »deloval« tudi brez nepotrebnega lovljenja in neprestanega streljanja.

Čeprav smo šele julija, se bom ozrl že v prihodnje leto, natančneje v februar, ko bo vsakoletna podelitev oskarjev. Sam vidim izjemno velik potencial in sem prepričan v mnogo nominacij za Inception, a koliko kipcev bo dejansko pobral, je odvisno od konkurence. V prid mu govori že dejstvo, da je Nolan zgrešil nominacijo za Temnega viteza, ki je bil izven tehničnih kategorij povsem spregledan (z izjemo izjemnega Ledgerja). Tudi Inceptionu se obeta obilica tehničnih nominacij, tu so na prvem mestu vizualni učinki, mešanje in montaža zvoka ter seveda izjemna montaža, brez katere vizualni učinki sploh ne bi imeli pomena, saj je film izjemno zmontiran, tako med akcijskimi prizori, kot tudi v bolj umirjenih momentih filma, nekaj scen je izjemno zmontiranih in vsa čast montažni ekipi, ki je naredila tudi tiste akcijske prizore nekaj posebnega in posebno doživetje, k čem pa so v veliki vlogi pripomogli tudi izjemni artistično počasni posnetki. Montaža se z roko v roki podaja tudi s fotografijo, ki je izjemna, samo pomislite ne določene sanjske prizore in prehajanje med njimi. Tu je še izjemna scena in vedno fenomenalni Hans Zimmer, ki je poskrbel za pravo ambientno glasbo in seveda Chris Nolan, ki s svojo precizno tempirano režijo in prefinjenim občutkom tako za akcijo kot čustva poskrbi za nepozabno filmsko doživetje. Za konec pa sem seveda prihranil najboljše, to je originalni scenarij, ki si vsekakor zasluži neke vrste priznanje za svojo unikatnost in izjemno kompleksno večplastnost zgodbe, ki v sodobnem svetu zagotovo predstavlja en velik presežek.

Če torej v teh poletnih dneh iščete dober film, potem ne glejte Inceptiona, saj tu ni govora o dobrem filmu, to je film, kjer mi kot zahtevnemu gledalcu zmanjka besed, saj predstavlja nov mejnik in je pionir v svojem žanru. Vsekakor pa priporočam ogled, le odklopite razum za dobri dve uri in bodite pripravljeni na abstraktno mišljenje, ki vam bo odprlo vrata v (za zdaj še vizionarski) svet bratov Nolan, kjer je vaš um vaše največje orožje in vaša ideja vaš najdragocenejši zaklad, kjer obstaja nova, vzporedna resničnost, svet podzavesti in sanj. Inception je zagotovo film poletja (leta?) 2010, to je akcijska zgodba, ki svoj uspeh temelji na temeljito izdelanem scenariju, tehnični popolnosti, inovativnih temah in najosnovnejših človeških čustvih ter željah.

op. a.: Morda bi dodal le to, da se sedaj skoraj vsi »kregajo« o pravilni razlagi filma in dejanj, seveda obstaja več možnosti, tudi sam imam lastno teorijo, a tega ne pišem, ker bi vam jo rad predstavil, rad bi le opozoril na nekaj pomembnega. Več časa kot boste zapravljali z ugotavljanjem »pravilne« razlega, bolj boste pozabili na resnične ideje, ki jih film ponuja, etična vprašanja, ki odpira in predvsem majhne čustvene delčke, ki film dvignejo nad začrtan žanr.

»What’s the most resilient parasite? An Idea. A single idea from the human mind can build cities.«

Ocena: 9.5/10

  • Share/Bookmark


Crazy Heart

19 02 2010

Oskarji se bližajo, medtem ko so skoraj vse pomembnejše nagrade že podeljene in nobena skrivnost ni, da je Jeff Bridges glavni favorit za oskarja. Skozi kariero je do sedaj ustvaril mnogo presunljivih igralskih preformansov in ta nagrada bi poplačala tudi »dolg«, ki se je ustvaril na njegovo ime. Film Crazy Heart je šov, ki ga je ukradel vedno izvrstni Jeff, a poleg njegove igre je tudi zgodba zanimiva, sicer ne posebno izvirna ali močna, ampak vseeno predstavlja nadpovprečen izdelek ameriške filmografije.

Bad Blake je ostareli kantri pevec, ki je z leti postal precejšen alkoholik. Včasih je bil glavni, sedaj je le še senca tistega. Njegovo življenje je vse bolj prazno in bedno, vse dokler ne spozna mlade novinarke, v katero se zaljubi in si želi skupnega življenja. Odvisnost od alkohola pa mu tega seveda ne omogoča. V prvi vrsti gre tu za zanimivo karakterno študijo, v kateri ne manjka že dodobra obrabljenih motivov alkoholizma, kantri glasbe, propadanja, staranja, ljubezni in podobnih »klišejev«. To gledalca niti ne moti toliko, saj film niti ne skuša biti inovativen, glavni namen je prikaz umirjene zgodbe na gledalcem zanimiv način, kar pa novincu na režiserskem stolčku, Scottu Cooperju, nedvomno dobro uspe.

K umirjeni naraciji veliko doprinese dobra glasbena kulisa, gre povečini za country (očitno) glasbo, kar bo nekaterim bolj, drugim pa manj ugajalo, saj pri nas country ni ravno najbolj priljubljena zvrst. Ob vseh skladbah, ki se pojavijo očitno izstopa naslovna pesem, ki doprinese tudi veliko k zgodbi, »The Weary Kind«. Gre za odlično napisano besedilo, ki ob pravih tonih zadane prava čustva in odločno pripomore k čustveni moči filma.

Ljubitelji kakovostnih, nizkoproračunskih glasbenih dram zagotovo ne bodo razočarani, saj je Crazy Heart navkljub dokaj preprostemu zapletu nadpovprečna stvaritev, ki spada med boljše filme prejšnjega leta. Če ne drugega boste zagotovo uživali v igri Jeffa Bridgesa, ki se popolnoma zlije z likom Bada Blaka in je odločno na poti k svojem prvem (težko prisluženem) oskarju. Crazy Heart nam pove interesantno zgodbo na umirjen in iskren način, kar bodo nekateri cenili bolj, drugi pa pač manj…

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Kratko in jedrnato 1

13 02 2010

Zaradi pomanjkanja časa sem se odločil, da bom uvedel nov način podajanja svojih mnenj o filmih, a to seveda ne pomeni, da obsežnejših recenzij ne bo več. Namen tega je, da v nekaj vrsticah strnem občutke o nekaterih filmih, ki sem jih videl v preteklih dneh.

Couples Retreat

Ne prinaša nič drastičnih inovacij v svet filma, a s svojo lahkotno vsebino uspešno kratkočasi gledalca, če le-ta nima boljšega dela. Prisotnih je nekaj smešnih trenutkov, a večinoma gre za obrabljene štose, kar seveda ni nujno slabo, a kot sem že omenil, film ni ravno biser. 5/10

Clerks 2

dobro desetletje po prvih »trgovcih« nam je Kevin Smith prinesel drugo porcijo smeha in farse. Dočim se mi je prvi del zdel malo dolgovezen, je ta precej bolj poln (razumljivo, glede na to, da ima preceeeej večji proračun). Smith nam postreže z odlično situacijsko komedijo z zanimivimi liki, ki je sicer malce manj »pametna« kot predhodnik iz leta ‘94, a vseeno ena izmed boljših komedij »tam zunaj«. Seveda ne gre brez najboljših likov Smithovih filmov, Jaya in tihega Boba, ki kot vedno močno popestrita dogajanje in sta nepogrešljiv člen komedij Kevina Smitha. 7/10

Beerfest

Hja, kaj reči? Film zabava, a je na trenutke že precej nerealističen. Njegov osnovni namen je seveda zabavanje najstnikov, kar režiserju zagotovo uspe, a kaj več od zabave ta film ne nudi. Ljubitelji raznih Ameriških pit in podobnih stvaritev zagotovo ne bodo (preveč) razočarani. 5/10

Hard Eight

Prvenec meni najljubšega režiserja, ki tudi po tem filmu še (z lahkoto) vedno ostaja na tem mestu. Začne se dinamično, sredina je umirjena, konec pa da človeku misliti, vam je to kaj znano? Paul Thomas Anderson je ustvaril nadpovprečno kriminalko, ki nas postavi v življenje ostarelega gamblerja ter ljudi, ki se gibljejo okoli njega. V glavni vlogi naravnost blesti Philip Baker Hall, sicer odličen karakterni igralec, ki pa še vedno nima niti nominacije za oskarja (ali globus). Prava karakterna študija znotraj kriminalke, ki ima precej zanimivo zgodbo, to je tisto, kjer je PTA najboljši, večplastne zgodbe. Na trenutke sicer postane dolgočasno, a končna ocena je precej pozitivna. 8/10

Chasing Amy

Vsi so neizmerno hvalili When Harry Met Sally, Chasing Amy je zame mnogo boljši in prava nadgradnja komedije, ki prikazuje odnose med moškim in žensko in dojemanje ljubezni z različnih strani. Vse romantične komedije bi morale izgledati tako in ne bi bilo nobenih težav. Zopet Smith servira odlične dialoge, super misli in Jaya in tihega Boba, ki tokrat odigrata precej bolj resno in pomembno vlogo kot pri klerkih. 9/10Jay and Silent Bob

  • Share/Bookmark


Up In The Air

7 01 2010

Tisti najbolj agresivni in oskarjev željni oboževalci filmske umetnosti so se z letošnjo podelitvijo najprestižnejših kipcev v svetu filma pričeli ukvarjati že precej zgodaj v letu 2009, če smo natančni že kar takoj po podelitvi lanskih kipcev. Takrat so se kot glavni favoriti omenjali Shutter Island, Nine, The Lovely Bones pa tudi Public Enemies. Od teh so vsi pogoreli, le Nine še lahko upa na kakšno nominacijo, a še vedno velja dejstvo, da so se proti njemu postavili skoraj vsi kritiki. Takrat še ni bilo ne duha ne sluha o naslovnem filmu, šele proti koncu poletja so se začeli napovedniki spraševati, če morda res ne bo to eden izmed favoritov. Pa še kako prav so imeli. Že ko sem videl prvi trailer sem bil navdušen, sledili so še drugi, poslušal sem še soundtrack, bral novice o filmu in bil do izida praktično vseskozi na trnih. V vlogi scenarista, producenta in režiserja se je znašel razmeroma mlad moderni mojster filmov, Jason Reitman. Se ga še spomnite? On je tisti, ki je problem kajenja spremenil v eno izmed najboljših modernih satir in iz na videz enostavne najstniške komedije naredil nominiranca za kopico oskarjev, med drugim tudi najboljši film. Še pred tem je pobral veliko nagrad s svojimi kratkimi filmi, ki so pogosto precej satirične narave. Thank You For Smoking in Juno pa sta zagotovo dva izmed boljših filmov zadnjih let, a tokrat je uspel Reitmanu (še) večji met. Up In The Air je portret posebnega človeka, ki sicer misli, da živi popolno življenje, a seveda določene nujnosti manjkajo in na tak način v življenju išče »milje«, smisel, ljubezen in še kaj. Končni produkt pa je vse več kot le bistra komedija (pa že to ni malo), tukaj je govora o eksistencialni drami, ki nam nudi več možnih teorij in pogledov na življenje ter nam kot gledalcu prepusti možnost izbire in iskanja »naše resnice«. Nekaj dni nazaj sem objavil »pregled dekade«, če se spomnite? Sedaj pa mi ne preostane drugega, kot da se vprašam, če sem le bil nekoliko prehiter. Odgovor je pritrdilen, Up In The Air je zagotovo daleč najboljši film leta 2009 in eden izmed najboljših filmov desetletja.Up in the air

George Clooney nastopi v vlogi Ryana Binghama, človeka, ki ga želite najeti, če morate koga odpustiti. Pri svojem početju je pravi profesionalec. Poleg službe je njegov življenjski cilj zbirati »zračne milje« ter postati 7. človek, ki bi mu uspelo preseči številko deset milijonov milj. Izogiba se intimnih stikov in živi praktično v zraku, svoj način življenja ljubi in ga izvaja z neizmerno metodičnostjo in preciznostjo. Njegovo početje pa je postavljeno na glavo, ko podjetje predstavi nov sistem odpuščanja, »web-cam« sistem. To bi Ryanu seveda onemogočilo potovanje in tako bi se bil prisiljen ustaliti in živeti »normalno« življenje. Reitman se vseskozi film poigrava z najosnovnejšimi vprašanji o smislu vsega, pomenu življenja in iskanju samega sebe. Poleg vseh eksistencialnih vprašanj je prisotna še plat zgodbe, ki je osredotočena na moderno »digitalizacijo«. Terminacija navidez nepotrebnih personalnih stikov s pomočjo modernih tehnologij. Tu se izkaže aktualnost sporočila, ki ga nosi film, saj trenutno živimo v svetu, ki je že močno potopljen v tehnološko morje in osebni stiki se na tak način izgubljajo, kar pa vodi v čedalje več »računalniških« odnosov, ki seveda niso sposobni zamenjati pristnih človeških na več ravneh. A tu se sporočilnost še ne konča. Tu je še prisotnost gospodarske krize in vpliv le-te na posameznike, ki so (ali pa tudi niso) izgubili službe zaradi nje.

Morda ste že kje prebrali, kako je Reitman scenarij pisal že leta 2002 in je nato dobil priložnost za snemanje zgoraj omenjenih filmov, kar je seveda izkoristil. Takrat je bilo gospodarstvo še dokaj močno, a sedaj se mu je ponudila idealna priložnost za osvetlitev modernega problema gospodarske krize in muk, ki jih preživlja odpuščena delovna sila. Motiv gospodarske krize uspe Reitmanu idealno vnesti v film in prizori odpuščanja ter praznih pisarn gledalcu res pridejo do živega in pustijo nek vtis. Če smo pa že pri prizorih odpuščanja bi omenil še eno zanimivost. Igralci v teh prizori v bistvu sploh niso igralci, gre za ljudi, ki so dejansko izgubili službo in so v kamero povedali tisto, kar so, oziroma so želeli, povedati svojim delodajalcem. Med tem so bili vseskozi prepričani, da gre za dokumentarec. Tu se večkrat pojavljajo razna že znana vprašanja »zakaj jaz?«, »zakaj zdaj, po 10 letih…?«, »kako naj sedaj nahranim družino?« itd. Nekaj odgovorov sicer dobimo, a večinoma so to generični, profesionalizirani odgovori s strani mojstra jezika, Ryana Binghama, katerih namen je kratkotrajno zadovoljiti odgovorov željno ljudstvo. Odgovori na tista najzahtevnejša in najpomembnejša vprašanja, ki jih zastavlja film, pa so prepuščeni nam, gledalcem. Skozi dogajanje smo sicer predstavljeni več filozofijam na vprašanja smiselnosti vsega in univerzalnega pomena življenja, tako je izbira povsem naša, saj vsak izmed karakterjev predstavlja svojo teorijo, nam je potrebno le izbrati stran ali še bolje, povezati vse ideje in iz filma potegniti svojevrstno izkušnjo.

Reitman je s svojim tretjim celovečercem tudi v tretje zadel v polno. Njegova režija je kot v prejšnjih filmih odlično tempirana. Filmu ne manjka komičnih in dramatičnih trenutkov, ki pa se med sabo odlično povezujejo in prav s pomočjo Reitmana tvorijo prijetno vzdušje, ki se skozi film odlično spreminja in je v nekem trenutku emocionalno povsem nabito, medtem ko drugič povsem lahkotno in sproščeno komično. K tem vsekakor pripomore tudi vrhunski nabor glasbe, ki vključuje tudi izjemno pesem »Help Yourself«, ki je povsem krivično izključena iz boja za naj pesem. Ta nastopi v enem izmed najlepših trenutkov v filmu, kar le še okrepi pripovedno moč filma. Da ne ostanem le pri tej skladbi, so tu še »Goin’ Home«, »The Snow Before Us« in »Up In The Air«. Slednja je predvsem zanimiva zato, ker jo je ustvarjalec napisal sam in nato poslal Reitmanu, ki jo je vključil v film. Za piko na i pa je tu še izjemna predstava Georga Clooneyja, ki kaže svoj talent in se povsem spoji s svojim likom in poskrbi za odlično, a precej subtilno in »nevidno« igro. Pavšalni opazovalci seveda ne morejo opaziti vrhunske predstave, saj njena moč izvira iz tistih najbolj skritih čustev in dvomov, ki jih je pozornemu gledalcu moč opaziti skozi celotno dogajanje in vsak si jih lahko interpretira na lasten sebi ljub način.

Sam sem se povsem poistovetil s protagonistom in njegovo navidezno nesmiselno obsesijo po nekem neobičajnem, a unikatnem dosežku ter njegovim iskanjem sreče in navsezadnje smisla življenja. Ko pogledam nazaj, bi rekel, da me od vsega še najbolj moti dolžina filma, saj si konca filma nisem niti približno želel, tako zelo so me liki potegnili vase. To je precej redek učinek filmov, a takšne filmske dosežke, ki temeljijo na čisti in močni dramaturgiji, odlično spisanih likih, bistrih dialogih, jasni ter pomembni sporočilnosti, superiornih igralskih predstavah in suvereni ter spretni režiji je potrebno ustrezno nagraditi, sploh ker svoj uspeh bazirajo na klasičnih vrednotah Hollywooda in ne na astronomskih proračunih ter vrtoglavih vizualnih efektih. Up In The Air torej priporočam vsem ljubiteljem klasičnih filmskih vrednot , saj bodo ti definitivno sposobni spoštovati skoraj perfektno kreacijo, ki je uspela Jasonu Reitmanu in njegovim sodelavcem. Govora je o brez dvoma najboljšem filmu leta 2009 in enem izmed najboljših filmov, kar sem jih videl v življenju. Klasika, ki si jo bom ogledal še mnogokrat in sem prepričan, da skozi čas ne bo izgubila svojega čara.

»How much does your life weigh?«

Ocena: 10/10

  • Share/Bookmark


Invictus

26 12 2009

Malo je takšnih, ki tako ali drugače še niso slišali za Clinta Eastwooda. V zadnjih petdesetih letih mu je uspelo ustvariti nekaj nepozabnih filmskih likov, med njimi morda najbolj prepoznaven Dirty Harry. S svojim trdim glasom mu vloge takšnih ali drugačnih »bad-boyev« naravnost idealno sedejo. Poleg igralske kariere mu je uspelo ustvariti še izjemno režisersko, za kar je bil nagrajen že z dvema režijskima kipcema. Kot njegova najboljša dela sicer slovijo precej depresivne in pesimistične drame. Tudi tokrat se je, tako kot v Gran Torinu, lotil problema rasizma, a pri tem uporabil precej drugačen pristop. Na tak način mu je uspelo posneti enega izmed najboljših inspiracijskih in športnih filmov zadnjih let.Invictus

V filmu je izpostavljen čas, ko je Južnoafriški republiki predsedoval Nelson Mandela. Ob prevzemu se je bil Mandela prisiljen soočiti z mnogimi težavami JAR-a, med drugimi tudi notranja neenotnost in rasna razdeljenost »pisanega naroda«. Mandela vidi rešitev vseh težav v ragbiju in tako prosi za pomoč kapetana ekipe Francoisa Pienaarja. Čeprav je film označen kot »športni«, športna tematika ni toliko pomembna in služi predvsem kot element skozi katerega nam je posredovano osrednje sporočilo o medsebojnem sodelovanju in pomembnosti medrasne strpnosti.

Kot sem že omenil je osnovno sporočilo v Gran Torinu dokaj podobno, a tam je sama zgodba precej naivna in preveč osredotočena na en sam dogodek, ki se pripravlja skozi celoten film, kar naredi sam film precej povprečen, ampak predvsem zaradi Clintove prepričljive režije in solidne igre se celotna filmska izkušnja dvigne na malce višji nivo. Pri Invictusu ni takšnih problemov, saj gre za resnično zgodbo, tudi nabor igralcev je precej boljši, režijsko pa je Clintu uspelo ohraniti umirjeno naracijo in odlično vzdušje iz Gran Torina, h kateremu je dodana boljša glasba, ki v ključnih trenutkih odlično izpostavi sporočilo in okrepi čustveno napetost. Poleg odlične glasbene podlage je tu še boljša fotografija, ki že v prvih prizorih izstopa in nakaže nadpovprečnost. Dejstvo je, da se je Clint režijsko že zelo izpopolnil, in da je v svojem umirjenem stilu praktično neprekosljiv, če za delo dobi vsaj soliden scenarij. Poleg vseh omenjenih elementov je tu še solidna igra obeh glavnih akterjev, Matta Damona in Morgana Freemana. Edina škoda po igralski plati je ta, da scenarij Damonu ne dovoljuje večje minutaže in s tem boljšega razvoja karakterja in čustev, česar je Damon vsekakor sposoben.

Po ogledu lahko rečem, da sem izredno zadovoljen, da so originalni naslov »The Human Factor« spremenili v »Invictus«. The Human Factor se namreč sliši precej obrabljeno, medtem ko Invictus deluje precej sveže in malce mistično ter poetično. Seveda me je film pozitivno presenetil, sej nisem pričakoval tako dobro gledljivega filma. Med znanci sicer veljam za dokaj nenaklonjenega Eastwoodovim dosedanjim izdelkom in njemu nasploh, a tu priznam odličnost Clinta in se strinjam, da je eden izmed najboljših režiserjev ta hip, objektivno gledano. Dejstvo je, da bi Invictus na letošnji podelitvi oskarjev veljal za glavne favorite, če Clint ne bi imel v žepu že štirih kipcev, tako mu preostane »le« boj za nominacije, kjer pa bo vendarle uspešen. Govora je definitivno o enem izmed najboljših filmov letošnjega leta, odličen inspiracijski film. Za konec bi dodal le še pesem Williama Ernesta Henleya z naslovom Invictus, ki je naravnost prečudovita.

“Out of the night that covers me,
Black as the Pit from pole to pole,
I thank whatever gods may be
For my unconquerable soul.

In the fell clutch of circumstance
I have not winced nor cried aloud.
Under the bludgeonings of chance
My head is bloody, but unbowed.

Beyond this place of wrath and tears
Looms but the Horror of the shade,
And yet the menace of the years
Finds, and shall find, me unafraid.

It matters not how strait the gate,
How charged with punishments the scroll.
I am the master of my fate:
I am the captain of my soul.”

Ocena: 9/10

  • Share/Bookmark


Avatar

24 12 2009

Človek bi težko spregledal, razen če je živel v jami, da se je te dni po svetu začel predvajati Avatar, najnovejši produkt Jamesa Camerona, režiserja, ki ne potrebuje predstavitve. Mnogo je že bilo in še bo napisanega o tem znanstvenofantastičnem epu, ki je bojda najdražji film vseh časov, s proračunom ocenjenim na 280 milijonov dolarjev. Cameron ga je želel posneti že leta 1999, takoj za slavnim Titanikom, a bi takšni efekti takrat terjali do 400 milijonov dolarjev, kar pa seveda ni želel kriti noben studio. Deset let kasneje pa mu je le uspelo in do izida filma mu je uspelo ustvariti enormno količino »buzza«, ki mu ga je uspelo upravičiti z izjemnimi vizualnimi efekti.Avatar

Zgodba se odvija v prihodnosti, na oddaljenem planetu Pandora, ki je poseljen s svojim prebivalstvom, Na’ viji. Jake Sully, paraplegik in nekdanji marinec dobi priložnost, da bi sodeloval v znanstvenem projektu in seveda jo izkoristi. Njegov um prenesejo v drugo telo, avatar in tako se vizualna poslastica prične. Sam koncept filma je dokaj enostaven in že mnogokrat viden. Tok dogodkov je dokaj predvidljiv, kar pa je seveda dokaj pričakovano, saj drugače Cameronu verjetno ne bi uspelo dobiti tolikšnih sredstev za film, a navkljub preprosti zgodbi ne gre spregledati sporočilnosti filma, ki je predvsem ekološko obarvana. Ljudje namreč prepogosto uničujemo okolje za dobro gospodarstva in industrije, na ta način trpijo tudi razni domorodci in živali, kar pa seveda ni prav. To Cameronu uspe zelo natančno in slikovito prikazati, k temu pa prav gotovo pripomorejo efekti.

Pri tako astronomskem proračunu pa Cameron ne izgubi glave in ne izrablja efektov za »važenje«, ampak vseskozi služijo zgolj kot dodatek k zgodbi in pripomorejo pri osvetlitvi problematike in prikazu čustev. Poleg efektov je film tudi na ostalih tehničnih področjih izjemen. Tu je spretno uporabljena kamera, čustveno polna glasbena podlaga Jamesa Hornerja in tudi zaključna pesem »I See You« v izvedbi Leone Lewis. Film je torej režijsko gledano odličen, a po scenaristični plati precej obrabljen, čeprav ga tudi tu rešujejo določeni prizori, ko Cameron namensko citira starejše filmske klasike, denimo Full Metal Jacket.

Za tovrsten produkt seveda ni dovolj le ogromen proračun, temveč tudi izjemno vizionarski režiser, kar Cameron zagotovo je. Po Terminatorjih, Aliensih in Titaniku, mu je vso pridobljeno znanje uspelo združiti v Avatarju, kjer so vidni zametki njegovih prejšnjih izdelkov. Avatar torej ni le sci-fi, je tudi ljubezenska zgodba, akcijski spektakel epskih širin, ekološko osveščevalni izdelek in seveda neponovljiva filmska izkušnja, ki postane mojstrovina šele ob ogledu v kinu, po možnosti v 3-D tehniki.

Čeprav smo sedaj vajeni že praktično vsega, je Cameronu uspelo presenetiti celotno populacijo, ki kar dere v kinematografe, da si ogleda klasiko za kasnejše generacije. V okviru znanstvene fantastike je Avatar odličen izdelek, ki že stokrat viden koncept zapakira v novo, izjemno in osupljivo preobleko s foto-realističnim izgledom. Ogled vsekakor priporočam vsem, po možnosti v kinu, saj natanko takšno filmsko izkušnjo jaz pričakujem za ceno šestih evrov, pravo doživetje, kjer se za dobri dve uri in pol z mislimi prestavimo na prečudovito Pandoro in le občudujemo lepote narave, ki počasi, a vztrajno izginjajo. Hvala, James Cameron!

Ocena: 8/10

  • Share/Bookmark


The Messenger

22 12 2009

Očitno je le prišel čas, ko z vseh strani curljajo filmi z iraško vojno tematiko, niti ne skušam reči, da to ni bilo pričakovano. Pravzaprav je bilo vse skupaj le vprašanje časa in po Hurt Lockerju smo dobili še drugo bolj ali manj kvalitetno vojno dramo letos, The Messenger. Ta se za razliko od Hurt Lockerja osredotoča predvsem na življenje vojakov po vojni in njihovo resocializacijo. Režije se je lotil še dokaj neznani Oren Moverman, ki ga morda kdo pozna kot za oskarja nominiranega scenarista filma I’m Not There. Ta je svoje delo opravil z odliko.

Messenger

V središče zgodbe je postavljeno povojno življenje vojaka, mladega vojnega heroja Montgomeryja. V domovini dobi novo nalogo, postane človek, ki seznani znance umrlih vojakov s tragično novico. V to ga uvaja navidezno surov in brezčuten Stone, ki je obenem alkoholik. Ben Foster in Woody Harrelson sta svoji vlogi opravila odlično, za kar je v veliki meri zaslužen tudi scenarij, ki njuna lika prikaže kot verjetni osebi, zato ni nič čudnega, da je Woody Harrelson trenutno v ožjem krogu favoritov za letošnjega oskarja za stransko moško vlogo. Sam bi njegov preformans označil kot njegov najboljši igralski vložek v karieri. Seveda bi bilo narobe trditi, da je Woody odigral bolje kot Foster, a oskar za glavno moško vlogo je letos precej oblegan z vseh strani in bil bi pravi mali čudež, da bi Fosterju uspelo sneti nominacijo v takšni gneči, medtem ko je Woodyjeva kategorija precej manj »polna« in tudi Woody si je že ustvaril določeno ime v Hollywoodu. Predvsem pa je pomembno to, da oba igralca na platnu izpadeta kot pravi tim, odlično sodelujeta skupaj, zgleda, kot da pri igri kar nekako spodbujata drug drugega in se dopolnjujeta in ravno to je najmočnejša točka filma.

Moverman se v svojem režijskem prvencu pokaže v dobri luči. Skozi zgodbo ustvari nek umirjen pripovedni tok, za kar pa je v veliki meri zaslužna tudi izbira glasbe ter sama instrumentalna glasbena podlaga, ki lahko (vsaj z mojega vidika) naredi iz povprečnega filma odlično filmsko izkušnjo. Ne pravim pa, da je to povprečen film. Niti ni odlična filmska izkušnja, je pa film, ki si zasluži omembo in predvsem s stališča psihologije dobro prikaže probleme, s katerimi se soočajo vojaki po prihodu domov. Seveda pa film na trenutke postane rahlo dolgovezen, predvsem proti koncu gledalec dobi občutek, da je videl že vse, in da se že precej vleče. Kljub dokaj težki tematiki pa film nekako ne dobi pravega čustvenega vrha, kar bi seveda omogočilo lažje in bolj zainteresirano spremljanje dogajanja. Razvoj karakterjev je sicer odličen, a kot sem že omenil filmu manjka močnejši konec in tisti »faktor x«, ki je pogosto nepredvidljiv in se lahko pojavi v mnogih oblikah.

Na koncu dneva se film vendarle izgubi v množici vojnih dram s poudarkom na resocializaciji vojakov v družbo, a naj vas to ne odvrne od ogleda, saj gre kljub vsemu za dokaj dober izdelek, ki je karakterno močan in nudi predvsem izstopajočo igro glavnih moških akterjev in tudi ostalih stranskih likov. Meni vsekakor ni žal tistih dveh ur, kolikor je trajal film, če ne drugega, sem lahko užival v dobri glasbeni kulisi in odlični igri.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


The Blind Side

16 12 2009

Dejstvo je, da je ameriški nogomet v ZDA eden izmed najbolj priljubljenih športov, in da se v njem obračajo velike vsote denarja, kar nam The Blind Side nakaže že povsem na začetku, ko nas uvede v svet NFL-a, a dejstvo je, da velik del filma ne temelji zgolj na tej igri, ampak so v ospredje postavljeni bolj medčloveški odnosi in življenje Michaela Oherja in njegova zgodba o uspehu, ki se je sprva začela tržiti na knjižnih policah. Priredbe v film se je lotil John Lee Hancock, ki je kot kaže knjižno uspešnico pretvoril še v pravi filmski hit predvsem v ZDA. Blind Side

Kot sem že nakazal nam film prikazuje predvsem neobičajno življenje Oherja, katerega se je odločil deliti z nami. Vse se začne z vpisom Oherja na katoliško šolo, kamor ga sprejmejo predvsem zaradi tamkajšnjega trenerja nogometne ekipe. Izkaže se, da je Oher brezdomec, katerega se usmili Anne Leigh Tuohy, na katero se Oher močno naveže in postaneta kot prava mati in sin. Zgodba nima posebnih presenečenj ali preobratov, a gledalcu nudi določeno mero dobrega počutja in nam prikaže človeško dobrino, kar ni tako zanemarljivo, saj je to vendarle ena izmed človekovih lastnosti, ki jo je vredno ceniti. Čeprav niso niti dialogi niti motivi preveč inovativni in film ne prinaša kakršnihkoli radikalnih sprememb oziroma inovacij na področju filmske umetnosti, je vseeno precej dobro gledljiv, saj gre za resnično zgodbo, kar pa na nas po navadi vpliva pozitivno in poveča mero sentimentalnosti v človeku.

Hancock svoje delo opravi solidno, skozi film ustvari določen tempo, ki je sproščen in gledalca nekako uspava ter v njem ustvari prijeten občutek, ki precej dobro dene po napornem dnevu. V glavni ženski vlogi se odlično znajde Sandra Bullock, katero smo vajeni videvati predvsem v raznovrstnih romantičnih komedijah in temu podobnim stvaritvam. Tokrat prevzame bolj resno vlogo, kjer dokaže, da je sposobna odigrati tudi glavno vlogo v že skoraj biografskem filmu, kar pa ni mačji kašelj, saj ona s pomočjo Quintona Aarona, ki igra Oherja, dejansko nosi dvourno biografijo. Vloga sama po sebi večinoma sploh ni pretirano zahtevna, a za tako samozavestno igro je potrebna določena mera karizme, katero pa Sandra zagotovo v ključnih trenutkih premore.

S prikazanim sem bil dokaj zadovoljen, saj česa pretirano ambicioznega niti nisem pričakoval. Zagotovo pa je k temu veliko pripomoglo dejstvo, da je Michael Oher resnična osebnost, ki si zasluži vsak peni od tiste pogodbe, ki jo je podpisal z Ravensi. Kar se mi pa zdi najpomembnejše od vsega, je pa dejstvo, da film gledalcu prikaže dejansko »sranje«, v kakršnem živijo določeni mladci, in da vidimo tudi to, da Oher ni edini nadarjen igralec nogometa v takšnem okolišu. Seveda je k njegovem uspehu močno pripomogel talent, a bi se takšen fant ob drugačnem spletu okoliščin kaj hitro lahko znašel ustreljen v kakšnem neuglednem delu mesta. Vsekakor priporočam ogled osebkom, ki imajo radi tovrstne filme in tudi ostalim ljubiteljem filma. To zagotovo ni niti blizu kakršnekoli mojstrovine ali presežka, ampak gre vseeno za dokaj solidno dramo o t.i. »ameriških sanjah«.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Precious: Based On The Novel Push By Sapphire

1 12 2009

Morda tistim, ki več časa namenite novicam o filmskih nagradah ter špekulacijam glede naslednje podelitve oskarjev, naslon niti ni toliko tuj. Gre namreč za film posnet po zelo uspešnem romanu Push avtorice Sapphire. Veliko mero medijske pozornosti, ki je bila in je filmu še vedno posvečena, je vsekakor prinesla v ZDA (še vedno) zelo priljubljena Oprah Winfrey, ki je film javno podprla ter ga na veliko oglašuje med drugimi pa je tudi dodana kot producentka. Zmagovit pohod te socialno obarvane drame se je začel že na začetku leta, ko je bil izdelek režiserja Lee-ja Danielsa večkrat nagrajen na Sundenceu, festivalu neodvisnih filmov, a sedaj je seveda minilo že precej časa in iz tega malega filmčka je zrasel že precej resen, če ne eden izmed najresnejših, kandidatov za letošnjega oskarja za najboljši film in še kakšen kipec več.Precious

Osrednja tema filma je življenje mlade Clarice »Precious«, ki se v svojem bednem vsakdanjem življenju sooča z raznimi ovirami, med katerimi največjo zagotovo predstavlja njena k nasilju in izkoriščanju nagnjena mati. Clarice je 16-letna Newyorčanka, ki je noseča že s svojim drugim otrokom in je zaradi tega suspendirana iz šole, kar sproži vnovične nemire znotraj družine in zadeve se razpletejo po svoje. Poleg že omenjenih motivov so prisotni tudi motivi incesta, najstniškega sanjarjenja, debelosti pa še česa. S tega vidika filmu zagotovo ne gre očitati kakršnegakoli pomanjkanja, a po drugi strani se zaradi mešanja raznih nasprotujočih si emocij vzpostavi vzdušje, ki za določene gledalce predstavlja hibo in ne odličnosti, kakršno ji pripisujejo mnogi kritiki v ZDA.

Zgodba me z vidika slovenskega gledalca ni prepričala, saj film zame predstavlja preveč depresije, ki je za moje pojme neokusno prepletena s sanjarjenjem mlade, debele najstnice. Seveda so določeni deli zgodbe dokaj dobri in sem se ob njih počutil, kot se po navadi počutim med ogledom le najboljših filmov, a če gledam na film kot na celoto, potem sem prepričan, da je osnovna premisa zanimiva, ampak preveč izumetničena in na trenutke je naracija preveč nazorna, kar gledalcu pusti grenak priokus.

Na področju igre pa je film zagotovo ogromen presežek, saj sta obe glavni igralki fenomenalni v svojih vlogah. Mo’nique vlogo nasilne matere odigra praktično brez napak, popolno. Scenarij ji je dovoljeval veliko t.i. »over-actinga«, kar akademija po navadi zna nagraditi. Če se zgodi, da bo njeno ime slišati v začetku marca, ko bodo podelili oskarje, potem to prav gotovo ne bo nikakršno presenečenja, saj si je s takšno igro zagotovo zaslužila vso hvale, katere je deležna. Gabourey Sidibe je podobno kot Mo’nique odlična, a v skupnih prizorih jo starejša kolegica vedno zasenči. Tudi Gabi je ena izmed glavnih kandidatk v svoji kategoriji, a njene možnosti so precej manjše kot Mo’nique-ine. V stranskih vlogah pa se pojavita tudi Lenny Kravitz in Mariah Carey, kar je gotovo še en element v enačbi vsesplošnega uspeha Precious.

Pred ogledom sem pričakoval veliko, a dobil sem nekaj srednjega. Nisem bil niti preveč navdušen niti preveč razočaran, kar pa je v bistvu že samo po sebi razočaranje, glede na to, da bi film (vsaj po mnenju najuglednejših kritikov) moral prepričati in navdušiti vsakega. Vsekakor filmu dajem določeno mero priznanja, saj so elementi, ki so prisotni, precej zahtevni in od režiserja zahtevajo veliko dela, da to približa gledalcem na čim bolj gledljiv način. Film torej uvrščam med boljše izdelke letošnjega leta, a ob tem dodajam, da so bili in še bodo boljši filmi letos, o katerih pa bom v tem mesecu zagotovo napisal še kaj.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Zombieland

8 11 2009

Zombiji so se v zadnjem času že precej uveljavili na filmskem platnu, verjetno med nami ni človeka, ki še ne bi videl nobenega filma o, oz. z zombiji. Večina tovrstnih izdelkov seveda spada pod oznako grozljivk, trilerjev, akcij in podobnega. Povezovanje zombijev s komedijo ni ravno inovacija na platnu, saj je nekaj let nazaj izšel že britanski izdelek, Shaun Of The Dead. Tokrat v režiji novinca Rubena Fleischerja spremljamo zombijado z naslovom Zombieland, kjer so zombiji tarča raznih bolj ali manj inovativnih pobojev.Zombieland

V osredje je postavljen mlad geek, ki ga poznamo pod psevdonimom Columbus, katerega je dobil, ker je bil namenjen v Columbus. Skozi film nam razlaga pravila, ki se jih je držal, da je preživel v t.i. Zombielandu, tako spoznamo tudi njegovo preteklost in njegove želje. Na poti v Columbus sreča Tallahasseaja (nadimek je dobil na enak način kot Columbus), ki živi za pobijanje zombijev in iskanje Twinkijev, prigrizkov, za katere meni, da dajo njegovemu življenju smisel.

V glavnih vlogah sta se zelo dobro znašla Woody Harrelson in Jesse Eisenberg. Woody več kot le zadovolji v vlogi brutalnega iztrebljevalca, enako velja tudi za Eisenberga, kateremu se pristno poda vloga mladega geeka. Woodyju vloga idealno pristoji, niti za trenutek ne dvomimo v njegovo pristnost.Dogajanje je polno humorističnih dogodkov, kar naredi film lepo gledljiv. Tudi akcijski prizori so dobro posneti in dialogi so zanimivi, a ne prinašajo nič novega, prisotnega je mnogo kopiranja drugih filmov,kar pa gledalca niti ne moti toliko, saj igralci svoje delo opravijo dobro.

Verjetno je kdo že zasledil, da je film na IMDb-ju prejel precej visoko oceno glede na žanr, trenutno ima namreč oceno 8.2 in je uvrščen na lestvico top 250. Izdelek je daleč od tovrstne lestvice, a si vseeno zasluži določeno mero priznanja. Glede na to, da ne gre za tipično komedijo ali grozljivko, bi film označil za všečno delo, ki je nadvse primerno za krajšanje dolgih večerov in sprostitev. Film od gledalca ne zahteva nikakršnega mišljenja ali zbranosti, preprosto nam prepusti ogled in zabavo. S tega vidika je film prav gotovo dober izdelek in ga priporočam vsakemu, ki išče film posnet v tovrstne namene.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark