About being lost

8 04 2012

Pa sem spet tu. Na mestu bi bilo kakšno sporočilo, pojasnitev, opravičilo itd. A tu na žalost nimam kaj dodati, težko je tudi reči zakaj sem se sploh lotil pisanja te objave ter kaj želim pravzaprav sploh povedati, deliti s svetom, iztisniti iz svoje duše. Razlogi so predvsem sebične narave, saj glavno vodilo predstavlja želja po samoizpolnitvi ter blaženju lastne duše, s tem ko dam iz sebe določena občutja, zato se vam v naprej opravičujem za to egoistično dejanje, a vsekakor verjamem, da ni brez smisla in nosi določeno mero sporočilnosti.

Kaj za vraga sem torej počel toliko časa? V samem bistvu je odgovor precej preprost, bil sem len, ukvarjal sem se s “tapravim lajfom”, zajemal življenje z veliko žlico, za kar sem si hvaležen, hvaležen pa sem tudi svojim prijateljem, prijateljicam in znancem, ki so mi polepšali ta čas. Sedaj sem se preselil v Ljubljano, študiram redno, zaenkrat mi gre precej dobro od rok, skratka še vedno se držim načela hakuna matata, saj je le-to edini princip, ki ti v življenju nudi zadovoljstvo in srečo. Filme seveda še spremljam, tudi na Liffe-u sem bil prisoten večino časa ter srečal tudi kakšnega blogerskega kolega, seveda me niste morali prepoznati na videz, a bilo je zanimivo.

Torej še vedno nisem prišel do bistva celotne objave, moja notranja stiska, ki izvira predvsem iz razočaranja nad današnjo družno in naivnem pretvarjanju, ki mu ni videti konca. Dejstvo je, da smo ljudje bitja, ki živimo za to, da se pretvarjamo. Živimo v umetni družbi, ki je zgrajena na umetnih temeljih, zato smo postali tudi mi plodovi te umetne strukture, ki ji pravimo družba. Včasih bi najraje odšel in se sploh ne vrnil, a družba je kot neko drevo, ki plete korenine okoli nas in starejši kot smo, težje se izvijemo iz primeža teh korenin, ki prihajajo v obliki družine, kreditov, službe, otrok, prijateljev… Žal.

Potem pa je tu še ljubezen, za katero pa še vedno nisem prepričan ali sploh obstaja. Nimam sreče na tem področju, saj sem precej zapletena oseba in sem povsem sam kriv za to, da postopoma usmerim ljudi stran od sebe. Ali je sploh mogoče biti skupaj z osebo, ki sta poprej povezana na povsem drugačnem nivoju? Človeška čustva so zanimiv pojav, zato se niti ne trudim več razumeti lastnih poželenj, čeprav včasih prav zaradi tega postanem povsem melanholičen.

Dovolj “bluzenja”… Za konec bom dodal še seznam filmov, ki so me v času, odkar sem nehal pisati pritegnili in v meni sprožili neke vrste notranji premik.

Hugo – oda ustvarjalcem filmov in cinefilom, naravnost prekrasno

Drive – preprosto eden izmed najboljših filmov vseh časov zame, režija brez para

Shame – prav posebna izkušnja je bila, ko sem si na Liffe-u ogledal to stvaritev, počutil sem se povsem ranljivega in na koncu bi najraje zaploskal ustvarjalcem

The Social Network – film, ki povzame današnjo družbo

Seveda jih je še precej, a ti so me najbolj navdušili, tako da si zaslužijo omembo v tem postu.

Se slišimo kmalu ;)

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !