Crazy Heart

19 02 2010

Oskarji se bližajo, medtem ko so skoraj vse pomembnejše nagrade že podeljene in nobena skrivnost ni, da je Jeff Bridges glavni favorit za oskarja. Skozi kariero je do sedaj ustvaril mnogo presunljivih igralskih preformansov in ta nagrada bi poplačala tudi »dolg«, ki se je ustvaril na njegovo ime. Film Crazy Heart je šov, ki ga je ukradel vedno izvrstni Jeff, a poleg njegove igre je tudi zgodba zanimiva, sicer ne posebno izvirna ali močna, ampak vseeno predstavlja nadpovprečen izdelek ameriške filmografije.

Bad Blake je ostareli kantri pevec, ki je z leti postal precejšen alkoholik. Včasih je bil glavni, sedaj je le še senca tistega. Njegovo življenje je vse bolj prazno in bedno, vse dokler ne spozna mlade novinarke, v katero se zaljubi in si želi skupnega življenja. Odvisnost od alkohola pa mu tega seveda ne omogoča. V prvi vrsti gre tu za zanimivo karakterno študijo, v kateri ne manjka že dodobra obrabljenih motivov alkoholizma, kantri glasbe, propadanja, staranja, ljubezni in podobnih »klišejev«. To gledalca niti ne moti toliko, saj film niti ne skuša biti inovativen, glavni namen je prikaz umirjene zgodbe na gledalcem zanimiv način, kar pa novincu na režiserskem stolčku, Scottu Cooperju, nedvomno dobro uspe.

K umirjeni naraciji veliko doprinese dobra glasbena kulisa, gre povečini za country (očitno) glasbo, kar bo nekaterim bolj, drugim pa manj ugajalo, saj pri nas country ni ravno najbolj priljubljena zvrst. Ob vseh skladbah, ki se pojavijo očitno izstopa naslovna pesem, ki doprinese tudi veliko k zgodbi, »The Weary Kind«. Gre za odlično napisano besedilo, ki ob pravih tonih zadane prava čustva in odločno pripomore k čustveni moči filma.

Ljubitelji kakovostnih, nizkoproračunskih glasbenih dram zagotovo ne bodo razočarani, saj je Crazy Heart navkljub dokaj preprostemu zapletu nadpovprečna stvaritev, ki spada med boljše filme prejšnjega leta. Če ne drugega boste zagotovo uživali v igri Jeffa Bridgesa, ki se popolnoma zlije z likom Bada Blaka in je odločno na poti k svojem prvem (težko prisluženem) oskarju. Crazy Heart nam pove interesantno zgodbo na umirjen in iskren način, kar bodo nekateri cenili bolj, drugi pa pač manj…

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Kratko in jedrnato 1

13 02 2010

Zaradi pomanjkanja časa sem se odločil, da bom uvedel nov način podajanja svojih mnenj o filmih, a to seveda ne pomeni, da obsežnejših recenzij ne bo več. Namen tega je, da v nekaj vrsticah strnem občutke o nekaterih filmih, ki sem jih videl v preteklih dneh.

Couples Retreat

Ne prinaša nič drastičnih inovacij v svet filma, a s svojo lahkotno vsebino uspešno kratkočasi gledalca, če le-ta nima boljšega dela. Prisotnih je nekaj smešnih trenutkov, a večinoma gre za obrabljene štose, kar seveda ni nujno slabo, a kot sem že omenil, film ni ravno biser. 5/10

Clerks 2

dobro desetletje po prvih »trgovcih« nam je Kevin Smith prinesel drugo porcijo smeha in farse. Dočim se mi je prvi del zdel malo dolgovezen, je ta precej bolj poln (razumljivo, glede na to, da ima preceeeej večji proračun). Smith nam postreže z odlično situacijsko komedijo z zanimivimi liki, ki je sicer malce manj »pametna« kot predhodnik iz leta ‘94, a vseeno ena izmed boljših komedij »tam zunaj«. Seveda ne gre brez najboljših likov Smithovih filmov, Jaya in tihega Boba, ki kot vedno močno popestrita dogajanje in sta nepogrešljiv člen komedij Kevina Smitha. 7/10

Beerfest

Hja, kaj reči? Film zabava, a je na trenutke že precej nerealističen. Njegov osnovni namen je seveda zabavanje najstnikov, kar režiserju zagotovo uspe, a kaj več od zabave ta film ne nudi. Ljubitelji raznih Ameriških pit in podobnih stvaritev zagotovo ne bodo (preveč) razočarani. 5/10

Hard Eight

Prvenec meni najljubšega režiserja, ki tudi po tem filmu še (z lahkoto) vedno ostaja na tem mestu. Začne se dinamično, sredina je umirjena, konec pa da človeku misliti, vam je to kaj znano? Paul Thomas Anderson je ustvaril nadpovprečno kriminalko, ki nas postavi v življenje ostarelega gamblerja ter ljudi, ki se gibljejo okoli njega. V glavni vlogi naravnost blesti Philip Baker Hall, sicer odličen karakterni igralec, ki pa še vedno nima niti nominacije za oskarja (ali globus). Prava karakterna študija znotraj kriminalke, ki ima precej zanimivo zgodbo, to je tisto, kjer je PTA najboljši, večplastne zgodbe. Na trenutke sicer postane dolgočasno, a končna ocena je precej pozitivna. 8/10

Chasing Amy

Vsi so neizmerno hvalili When Harry Met Sally, Chasing Amy je zame mnogo boljši in prava nadgradnja komedije, ki prikazuje odnose med moškim in žensko in dojemanje ljubezni z različnih strani. Vse romantične komedije bi morale izgledati tako in ne bi bilo nobenih težav. Zopet Smith servira odlične dialoge, super misli in Jaya in tihega Boba, ki tokrat odigrata precej bolj resno in pomembno vlogo kot pri klerkih. 9/10Jay and Silent Bob

  • Share/Bookmark