Up In The Air

7 01 2010

Tisti najbolj agresivni in oskarjev željni oboževalci filmske umetnosti so se z letošnjo podelitvijo najprestižnejših kipcev v svetu filma pričeli ukvarjati že precej zgodaj v letu 2009, če smo natančni že kar takoj po podelitvi lanskih kipcev. Takrat so se kot glavni favoriti omenjali Shutter Island, Nine, The Lovely Bones pa tudi Public Enemies. Od teh so vsi pogoreli, le Nine še lahko upa na kakšno nominacijo, a še vedno velja dejstvo, da so se proti njemu postavili skoraj vsi kritiki. Takrat še ni bilo ne duha ne sluha o naslovnem filmu, šele proti koncu poletja so se začeli napovedniki spraševati, če morda res ne bo to eden izmed favoritov. Pa še kako prav so imeli. Že ko sem videl prvi trailer sem bil navdušen, sledili so še drugi, poslušal sem še soundtrack, bral novice o filmu in bil do izida praktično vseskozi na trnih. V vlogi scenarista, producenta in režiserja se je znašel razmeroma mlad moderni mojster filmov, Jason Reitman. Se ga še spomnite? On je tisti, ki je problem kajenja spremenil v eno izmed najboljših modernih satir in iz na videz enostavne najstniške komedije naredil nominiranca za kopico oskarjev, med drugim tudi najboljši film. Še pred tem je pobral veliko nagrad s svojimi kratkimi filmi, ki so pogosto precej satirične narave. Thank You For Smoking in Juno pa sta zagotovo dva izmed boljših filmov zadnjih let, a tokrat je uspel Reitmanu (še) večji met. Up In The Air je portret posebnega človeka, ki sicer misli, da živi popolno življenje, a seveda določene nujnosti manjkajo in na tak način v življenju išče »milje«, smisel, ljubezen in še kaj. Končni produkt pa je vse več kot le bistra komedija (pa že to ni malo), tukaj je govora o eksistencialni drami, ki nam nudi več možnih teorij in pogledov na življenje ter nam kot gledalcu prepusti možnost izbire in iskanja »naše resnice«. Nekaj dni nazaj sem objavil »pregled dekade«, če se spomnite? Sedaj pa mi ne preostane drugega, kot da se vprašam, če sem le bil nekoliko prehiter. Odgovor je pritrdilen, Up In The Air je zagotovo daleč najboljši film leta 2009 in eden izmed najboljših filmov desetletja.Up in the air

George Clooney nastopi v vlogi Ryana Binghama, človeka, ki ga želite najeti, če morate koga odpustiti. Pri svojem početju je pravi profesionalec. Poleg službe je njegov življenjski cilj zbirati »zračne milje« ter postati 7. človek, ki bi mu uspelo preseči številko deset milijonov milj. Izogiba se intimnih stikov in živi praktično v zraku, svoj način življenja ljubi in ga izvaja z neizmerno metodičnostjo in preciznostjo. Njegovo početje pa je postavljeno na glavo, ko podjetje predstavi nov sistem odpuščanja, »web-cam« sistem. To bi Ryanu seveda onemogočilo potovanje in tako bi se bil prisiljen ustaliti in živeti »normalno« življenje. Reitman se vseskozi film poigrava z najosnovnejšimi vprašanji o smislu vsega, pomenu življenja in iskanju samega sebe. Poleg vseh eksistencialnih vprašanj je prisotna še plat zgodbe, ki je osredotočena na moderno »digitalizacijo«. Terminacija navidez nepotrebnih personalnih stikov s pomočjo modernih tehnologij. Tu se izkaže aktualnost sporočila, ki ga nosi film, saj trenutno živimo v svetu, ki je že močno potopljen v tehnološko morje in osebni stiki se na tak način izgubljajo, kar pa vodi v čedalje več »računalniških« odnosov, ki seveda niso sposobni zamenjati pristnih človeških na več ravneh. A tu se sporočilnost še ne konča. Tu je še prisotnost gospodarske krize in vpliv le-te na posameznike, ki so (ali pa tudi niso) izgubili službe zaradi nje.

Morda ste že kje prebrali, kako je Reitman scenarij pisal že leta 2002 in je nato dobil priložnost za snemanje zgoraj omenjenih filmov, kar je seveda izkoristil. Takrat je bilo gospodarstvo še dokaj močno, a sedaj se mu je ponudila idealna priložnost za osvetlitev modernega problema gospodarske krize in muk, ki jih preživlja odpuščena delovna sila. Motiv gospodarske krize uspe Reitmanu idealno vnesti v film in prizori odpuščanja ter praznih pisarn gledalcu res pridejo do živega in pustijo nek vtis. Če smo pa že pri prizorih odpuščanja bi omenil še eno zanimivost. Igralci v teh prizori v bistvu sploh niso igralci, gre za ljudi, ki so dejansko izgubili službo in so v kamero povedali tisto, kar so, oziroma so želeli, povedati svojim delodajalcem. Med tem so bili vseskozi prepričani, da gre za dokumentarec. Tu se večkrat pojavljajo razna že znana vprašanja »zakaj jaz?«, »zakaj zdaj, po 10 letih…?«, »kako naj sedaj nahranim družino?« itd. Nekaj odgovorov sicer dobimo, a večinoma so to generični, profesionalizirani odgovori s strani mojstra jezika, Ryana Binghama, katerih namen je kratkotrajno zadovoljiti odgovorov željno ljudstvo. Odgovori na tista najzahtevnejša in najpomembnejša vprašanja, ki jih zastavlja film, pa so prepuščeni nam, gledalcem. Skozi dogajanje smo sicer predstavljeni več filozofijam na vprašanja smiselnosti vsega in univerzalnega pomena življenja, tako je izbira povsem naša, saj vsak izmed karakterjev predstavlja svojo teorijo, nam je potrebno le izbrati stran ali še bolje, povezati vse ideje in iz filma potegniti svojevrstno izkušnjo.

Reitman je s svojim tretjim celovečercem tudi v tretje zadel v polno. Njegova režija je kot v prejšnjih filmih odlično tempirana. Filmu ne manjka komičnih in dramatičnih trenutkov, ki pa se med sabo odlično povezujejo in prav s pomočjo Reitmana tvorijo prijetno vzdušje, ki se skozi film odlično spreminja in je v nekem trenutku emocionalno povsem nabito, medtem ko drugič povsem lahkotno in sproščeno komično. K tem vsekakor pripomore tudi vrhunski nabor glasbe, ki vključuje tudi izjemno pesem »Help Yourself«, ki je povsem krivično izključena iz boja za naj pesem. Ta nastopi v enem izmed najlepših trenutkov v filmu, kar le še okrepi pripovedno moč filma. Da ne ostanem le pri tej skladbi, so tu še »Goin’ Home«, »The Snow Before Us« in »Up In The Air«. Slednja je predvsem zanimiva zato, ker jo je ustvarjalec napisal sam in nato poslal Reitmanu, ki jo je vključil v film. Za piko na i pa je tu še izjemna predstava Georga Clooneyja, ki kaže svoj talent in se povsem spoji s svojim likom in poskrbi za odlično, a precej subtilno in »nevidno« igro. Pavšalni opazovalci seveda ne morejo opaziti vrhunske predstave, saj njena moč izvira iz tistih najbolj skritih čustev in dvomov, ki jih je pozornemu gledalcu moč opaziti skozi celotno dogajanje in vsak si jih lahko interpretira na lasten sebi ljub način.

Sam sem se povsem poistovetil s protagonistom in njegovo navidezno nesmiselno obsesijo po nekem neobičajnem, a unikatnem dosežku ter njegovim iskanjem sreče in navsezadnje smisla življenja. Ko pogledam nazaj, bi rekel, da me od vsega še najbolj moti dolžina filma, saj si konca filma nisem niti približno želel, tako zelo so me liki potegnili vase. To je precej redek učinek filmov, a takšne filmske dosežke, ki temeljijo na čisti in močni dramaturgiji, odlično spisanih likih, bistrih dialogih, jasni ter pomembni sporočilnosti, superiornih igralskih predstavah in suvereni ter spretni režiji je potrebno ustrezno nagraditi, sploh ker svoj uspeh bazirajo na klasičnih vrednotah Hollywooda in ne na astronomskih proračunih ter vrtoglavih vizualnih efektih. Up In The Air torej priporočam vsem ljubiteljem klasičnih filmskih vrednot , saj bodo ti definitivno sposobni spoštovati skoraj perfektno kreacijo, ki je uspela Jasonu Reitmanu in njegovim sodelavcem. Govora je o brez dvoma najboljšem filmu leta 2009 in enem izmed najboljših filmov, kar sem jih videl v življenju. Klasika, ki si jo bom ogledal še mnogokrat in sem prepričan, da skozi čas ne bo izgubila svojega čara.

»How much does your life weigh?«

Ocena: 10/10

  • Share/Bookmark