The Messenger

22 12 2009

Očitno je le prišel čas, ko z vseh strani curljajo filmi z iraško vojno tematiko, niti ne skušam reči, da to ni bilo pričakovano. Pravzaprav je bilo vse skupaj le vprašanje časa in po Hurt Lockerju smo dobili še drugo bolj ali manj kvalitetno vojno dramo letos, The Messenger. Ta se za razliko od Hurt Lockerja osredotoča predvsem na življenje vojakov po vojni in njihovo resocializacijo. Režije se je lotil še dokaj neznani Oren Moverman, ki ga morda kdo pozna kot za oskarja nominiranega scenarista filma I’m Not There. Ta je svoje delo opravil z odliko.

Messenger

V središče zgodbe je postavljeno povojno življenje vojaka, mladega vojnega heroja Montgomeryja. V domovini dobi novo nalogo, postane človek, ki seznani znance umrlih vojakov s tragično novico. V to ga uvaja navidezno surov in brezčuten Stone, ki je obenem alkoholik. Ben Foster in Woody Harrelson sta svoji vlogi opravila odlično, za kar je v veliki meri zaslužen tudi scenarij, ki njuna lika prikaže kot verjetni osebi, zato ni nič čudnega, da je Woody Harrelson trenutno v ožjem krogu favoritov za letošnjega oskarja za stransko moško vlogo. Sam bi njegov preformans označil kot njegov najboljši igralski vložek v karieri. Seveda bi bilo narobe trditi, da je Woody odigral bolje kot Foster, a oskar za glavno moško vlogo je letos precej oblegan z vseh strani in bil bi pravi mali čudež, da bi Fosterju uspelo sneti nominacijo v takšni gneči, medtem ko je Woodyjeva kategorija precej manj »polna« in tudi Woody si je že ustvaril določeno ime v Hollywoodu. Predvsem pa je pomembno to, da oba igralca na platnu izpadeta kot pravi tim, odlično sodelujeta skupaj, zgleda, kot da pri igri kar nekako spodbujata drug drugega in se dopolnjujeta in ravno to je najmočnejša točka filma.

Moverman se v svojem režijskem prvencu pokaže v dobri luči. Skozi zgodbo ustvari nek umirjen pripovedni tok, za kar pa je v veliki meri zaslužna tudi izbira glasbe ter sama instrumentalna glasbena podlaga, ki lahko (vsaj z mojega vidika) naredi iz povprečnega filma odlično filmsko izkušnjo. Ne pravim pa, da je to povprečen film. Niti ni odlična filmska izkušnja, je pa film, ki si zasluži omembo in predvsem s stališča psihologije dobro prikaže probleme, s katerimi se soočajo vojaki po prihodu domov. Seveda pa film na trenutke postane rahlo dolgovezen, predvsem proti koncu gledalec dobi občutek, da je videl že vse, in da se že precej vleče. Kljub dokaj težki tematiki pa film nekako ne dobi pravega čustvenega vrha, kar bi seveda omogočilo lažje in bolj zainteresirano spremljanje dogajanja. Razvoj karakterjev je sicer odličen, a kot sem že omenil filmu manjka močnejši konec in tisti »faktor x«, ki je pogosto nepredvidljiv in se lahko pojavi v mnogih oblikah.

Na koncu dneva se film vendarle izgubi v množici vojnih dram s poudarkom na resocializaciji vojakov v družbo, a naj vas to ne odvrne od ogleda, saj gre kljub vsemu za dokaj dober izdelek, ki je karakterno močan in nudi predvsem izstopajočo igro glavnih moških akterjev in tudi ostalih stranskih likov. Meni vsekakor ni žal tistih dveh ur, kolikor je trajal film, če ne drugega, sem lahko užival v dobri glasbeni kulisi in odlični igri.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark

Dejanja

Informacije o objavi



Komentiraj

Uporabite lahko naslednje tage : <a href="" title=""> <abbr title=""> <acronym title=""> <b> <blockquote cite=""> <cite> <code> <del datetime=""> <em> <i> <q cite=""> <strike> <strong>

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !