Film

Pa je tu še zadnja letošnja objava in mislim, da izbor teme skorajda ne bi mogel biti boljši, saj na to temo vsakdo kaj razmisli in pušča mnogo vrat odprtih. Za nami je leto 2009 in s tem tudi prvo desetletje tretjega tisočletja. V teh letih se je zgodilo marsikaj zanimivega tako na področju filma kot tudi na vseh ostalih mogočih področjih. Seveda tukaj ravno ne bi zgubljal besed o političnih in ostalih spremembah, ki so se godile v zadnjih desetih letih, temveč bi dal rad precej večji poudarek na filmsko dogajanje v zadnjih letih. Mnogo kritikov ob zaključku leta 2009 objavlja lestvice najboljših filmov desetletja. Nekatere so si dokaj podobne, nekatere ne toliko, a tudi sam sem se odločil, da bom sestavil lestvico desetih najboljših filmov tega desetletja, saj menim, da si filmi to nekako »zaslužijo«. Poleg lestvice sem se odločil, da bom podelil tudi neke vrste lastne nagrade, recimo »oskarje desetletja« v raznih kategorijah ter tam izpostavil (po mojem mnenju) najboljše dosežke. Opomnil bi le še na nekaj. Upam, da ne boste iskali raznih povezav med lestvicami, ki jih pišem, saj so mi vsi filmi na teh lestvicah res odlični, a zaradi raznih dejavnikov kaj hitro menjajo vrstni red. In morda mi določen film v drugačni konkurenci bolj sede kot drugje, morda je preteklo več časa in na tak način se ustvarijo drugačni občutki o filmu itd. Pa saj tudi vi spremljate filme in veste kako to gre. Dejstvo je, da se vseskozi spreminjamo in s tem tudi naši občutki do filmov ter dojemanje in povezanost z vsebino.

Prepričan sem, da je bilo to desetletje celotno gledano kar precej plodno. Morda so vmes sicer res prisotna leta, ko ni bilo ravno izstopajočih izdelkov, a pri sestavljanju lestvice sem ugotovil, da sem imel pri krčenju seznama s približno 30 na 10 kar precej težav, tako da je čisto mogoče, da je zaradi zanimive, da ne rečem težke, konkurence kakšen film tudi odpadel s seznama. Zato se mi zdi edino pravilno da ob lestvici pripišem še določene naslove, ki se mi zdijo vse več kot povprečni in so se me dotaknili na več ravneh. Morda sedaj, ko gledam nazaj na lestvico, ugotavljam, da je preveč ameriških filmov, a nekateri neameriški so bili zelo blizu deseterice, a se niso uspeli prebiti naprej. Priznam pa tudi to, da pogledam precej več ameriških filmov, a obenem tudi verjamem, da se v množici nesmiselnih »blockbusterjev« in raznih romantičnih komedij najdejo tudi zelo kvalitetni filmi, ki so predvsem zaradi višjih proračunov tudi boljši od filmov tuje produkcije. Seveda s tem ne želim reči, da so manj kvalitetni, le preprosto želim poudariti, da se z več denarja da ustvariti bolj gledljiv film, ki lahko ima boljše igralce in tehnično osebje z režiserjem na čelu, po kakovosti zgodbe gledano pa je še vedno na izredno visokem nivoju.

Da pa ne bom preveč dolgovezil, bi kar prešel k stvari. »Nagrade« sem podelil po lastnem videnju in tako niso nikakršna posledica dejanske vrednosti, odražajo le mojo predstavo o najboljših dosežkih tega desetletja in stvareh, ki so mene najbolj navdušile. Za konec bi rad voščil še srečno, uspešno in predvsem zdravo novo leto, v katerem vsem želim veliko dobrih filmov in čim manj nepotrebnega »jamranja«, torej vas vse pozivam k optimističnem gledanju v prihodnost in hvala da me spremljate ter računam na vas tudi v prihodnjem letu. Srečno 2010!

Malo jim je zmanjkalo do »špice« (v naključnem vrstnem redu):

- Requiem For A Dream

- Traffic

- Cidade De Deus

- Mar Adentro

- Crash

- Sin City

- Thank You For Smoking

- Babel

- Das Leben Der Anderen

- Into The Wild

- The Curious Case Of Benjamin Button

- Old Boy

- The Cove

- Mulholland Dr.

Top 10 2000-2009:

10. Lost In Translation (2003)

9. Amores Perros (2000)

8. Inglourious Basterds (2009)

7. There Will Be Blood (2007)

6. Little Miss Sunshine (2006)

5. Adaptation (2002)

4. Vanilla Sky (2001)

3. Synecdoche, New York (2008)

2. The Fountain (2006)

1. Eternal Sunshine Of The Spotless Mind (2004)

Ja, zavedam se, da so na seznamu trije filmi Charlieja Kaufmana, a priznam, sem njegov velik fan. Preprosto z lahkoto se povežem praktično z vsakim njegovim delom in ob tem vsakič na drugačen način, kar je pravzaprav največji čar vsega. Med tretjim in drugim mestom vidim kar veliko povezanost, saj gre tu za filma, ki sta mi dala misliti daleč največ od vseh teh na seznamu in tudi tistih izven seznama. Oba vredna več ogledov. Morda tu še najbolj izstopa Vanilla Sky, a mimo občutkov, ki sem jih imel ob gledanju pač ne morem. Seveda se zavedam, da gre za precej »nepopoln« film, a konec in glasba sta v meni naredila svoje.

Najboljši režiser »00’s«:

1. Darren Aronofsky (The Fountain, Requiem For A Dream, The Wrestler)

2. Alejandro Gonzalez Inarritu (Babel, Amores Perros, 21 Grams)

3. Joel & Ethan Coen (No Country For Old Men, O Brother, Where Art Thou?, Burn After Reading)

Glavna moška vloga:

1. Daniel Day-Lewis (There Will Be Blood)

2. Mickey Rourke (The Wrestler)

3. Benicio Del Toro (Traffic)

Glavna ženska vloga:

1. Kate Winslet (Revolutionary Road in praktično vse ostalo)

2. Ellen Burstyn (Requiem For A Dream)

3. Scarlett Johansson (Lost In Translation)

Stranska moška vloga:

1. Javier Bardem (No Country For Old Men)

2. Paul Dano (There Will Be Blood)

3. Eddie Murphy (Dreamgirls)

Stranska ženska vloga:

1. Jennifer Connely (Requiem For A Dream)

2. Mo’nique (Precious)

3. Adriana Barraza (Babel)

Izvirni scenarij:

1. Eternal Sunshine Of The Spotless Mind (Charlie Kaufman)

2. Little Miss Sunshine (Michael Arndt)

3. Lost In Translation (Sofia Coppola)

Prirejeni scenarij:

1. Cidade de Deus (Braulio Mantovani)

2. Traffic (Stephen Gaghan)

3. No Country For Old Men (Joel & Ethan Coen)

Animirani film:

1. Wall-E

2. Finding Nemo

3. Up

Fotografija:

1. Rodrigo Prieto (Babel)

2. Anthony Dod Mantle (Slumdog Millionaire)

3. Roger Deakins (O Brother, Where Art Thou?)

Montaža:

1. Sang-Beom Kim (Oldboy)

2. Sally Menke (Kill Bill, Inglourious Basterds)

3. Joel & Ethan Coen (No Country For Old Men)

Glasbena podlaga:

1. Clint Mansell (The Fountain, Requiem For A Dream)

2. Gustavo Santaolalla (Babel, Brokeback Mountain)

3. AR Rahman (Slumdog Millionaire)

Pesem:

1. »The Wrestler« (The Wrestler)

2. »Everybody’s Gotta Learn Sometimes« (Eternal Sunshine Of The Spotless Mind)

3. »Man Of Constant Sorrow« (O Brother, Where Art Thou?)

Seveda bo sledila še lestvica najboljših filmov leta 2009, a si moram ogledat še nekaj pomembnih naslovov. Kdo ve, morda kateremu od teh uspe priti celo na zgornji seznam. Do takrat pa srečno in zdravo z obilico prijetnih filmskih ter življenjskih izkušenj.

Malo je takšnih, ki tako ali drugače še niso slišali za Clinta Eastwooda. V zadnjih petdesetih letih mu je uspelo ustvariti nekaj nepozabnih filmskih likov, med njimi morda najbolj prepoznaven Dirty Harry. S svojim trdim glasom mu vloge takšnih ali drugačnih »bad-boyev« naravnost idealno sedejo. Poleg igralske kariere mu je uspelo ustvariti še izjemno režisersko, za kar je bil nagrajen že z dvema režijskima kipcema. Kot njegova najboljša dela sicer slovijo precej depresivne in pesimistične drame. Tudi tokrat se je, tako kot v Gran Torinu, lotil problema rasizma, a pri tem uporabil precej drugačen pristop. Na tak način mu je uspelo posneti enega izmed najboljših inspiracijskih in športnih filmov zadnjih let.

V filmu je izpostavljen čas, ko je Južnoafriški republiki predsedoval Nelson Mandela. Ob prevzemu se je bil Mandela prisiljen soočiti z mnogimi težavami JAR-a, med drugimi tudi notranja neenotnost in rasna razdeljenost »pisanega naroda«. Mandela vidi rešitev vseh težav v ragbiju in tako prosi za pomoč kapetana ekipe Francoisa Pienaarja. Čeprav je film označen kot »športni«, športna tematika ni toliko pomembna in služi predvsem kot element skozi katerega nam je posredovano osrednje sporočilo o medsebojnem sodelovanju in pomembnosti medrasne strpnosti.

Kot sem že omenil je osnovno sporočilo v Gran Torinu dokaj podobno, a tam je sama zgodba precej naivna in preveč osredotočena na en sam dogodek, ki se pripravlja skozi celoten film, kar naredi sam film precej povprečen, ampak predvsem zaradi Clintove prepričljive režije in solidne igre se celotna filmska izkušnja dvigne na malce višji nivo. Pri Invictusu ni takšnih problemov, saj gre za resnično zgodbo, tudi nabor igralcev je precej boljši, režijsko pa je Clintu uspelo ohraniti umirjeno naracijo in odlično vzdušje iz Gran Torina, h kateremu je dodana boljša glasba, ki v ključnih trenutkih odlično izpostavi sporočilo in okrepi čustveno napetost. Poleg odlične glasbene podlage je tu še boljša fotografija, ki že v prvih prizorih izstopa in nakaže nadpovprečnost. Dejstvo je, da se je Clint režijsko že zelo izpopolnil, in da je v svojem umirjenem stilu praktično neprekosljiv, če za delo dobi vsaj soliden scenarij. Poleg vseh omenjenih elementov je tu še solidna igra obeh glavnih akterjev, Matta Damona in Morgana Freemana. Edina škoda po igralski plati je ta, da scenarij Damonu ne dovoljuje večje minutaže in s tem boljšega razvoja karakterja in čustev, česar je Damon vsekakor sposoben.

Po ogledu lahko rečem, da sem izredno zadovoljen, da so originalni naslov »The Human Factor« spremenili v »Invictus«. The Human Factor se namreč sliši precej obrabljeno, medtem ko Invictus deluje precej sveže in malce mistično ter poetično. Seveda me je film pozitivno presenetil, sej nisem pričakoval tako dobro gledljivega filma. Med znanci sicer veljam za dokaj nenaklonjenega Eastwoodovim dosedanjim izdelkom in njemu nasploh, a tu priznam odličnost Clinta in se strinjam, da je eden izmed najboljših režiserjev ta hip, objektivno gledano. Dejstvo je, da bi Invictus na letošnji podelitvi oskarjev veljal za glavne favorite, če Clint ne bi imel v žepu že štirih kipcev, tako mu preostane »le« boj za nominacije, kjer pa bo vendarle uspešen. Govora je definitivno o enem izmed najboljših filmov letošnjega leta, odličen inspiracijski film. Za konec bi dodal le še pesem Williama Ernesta Henleya z naslovom Invictus, ki je naravnost prečudovita.

“Out of the night that covers me,
Black as the Pit from pole to pole,
I thank whatever gods may be
For my unconquerable soul.

In the fell clutch of circumstance
I have not winced nor cried aloud.
Under the bludgeonings of chance
My head is bloody, but unbowed.

Beyond this place of wrath and tears
Looms but the Horror of the shade,
And yet the menace of the years
Finds, and shall find, me unafraid.

It matters not how strait the gate,
How charged with punishments the scroll.
I am the master of my fate:
I am the captain of my soul.”

Ocena: 9/10

Človek bi težko spregledal, razen če je živel v jami, da se je te dni po svetu začel predvajati Avatar, najnovejši produkt Jamesa Camerona, režiserja, ki ne potrebuje predstavitve. Mnogo je že bilo in še bo napisanega o tem znanstvenofantastičnem epu, ki je bojda najdražji film vseh časov, s proračunom ocenjenim na 280 milijonov dolarjev. Cameron ga je želel posneti že leta 1999, takoj za slavnim Titanikom, a bi takšni efekti takrat terjali do 400 milijonov dolarjev, kar pa seveda ni želel kriti noben studio. Deset let kasneje pa mu je le uspelo in do izida filma mu je uspelo ustvariti enormno količino »buzza«, ki mu ga je uspelo upravičiti z izjemnimi vizualnimi efekti.

Zgodba se odvija v prihodnosti, na oddaljenem planetu Pandora, ki je poseljen s svojim prebivalstvom, Na’ viji. Jake Sully, paraplegik in nekdanji marinec dobi priložnost, da bi sodeloval v znanstvenem projektu in seveda jo izkoristi. Njegov um prenesejo v drugo telo, avatar in tako se vizualna poslastica prične. Sam koncept filma je dokaj enostaven in že mnogokrat viden. Tok dogodkov je dokaj predvidljiv, kar pa je seveda dokaj pričakovano, saj drugače Cameronu verjetno ne bi uspelo dobiti tolikšnih sredstev za film, a navkljub preprosti zgodbi ne gre spregledati sporočilnosti filma, ki je predvsem ekološko obarvana. Ljudje namreč prepogosto uničujemo okolje za dobro gospodarstva in industrije, na ta način trpijo tudi razni domorodci in živali, kar pa seveda ni prav. To Cameronu uspe zelo natančno in slikovito prikazati, k temu pa prav gotovo pripomorejo efekti.

Pri tako astronomskem proračunu pa Cameron ne izgubi glave in ne izrablja efektov za »važenje«, ampak vseskozi služijo zgolj kot dodatek k zgodbi in pripomorejo pri osvetlitvi problematike in prikazu čustev. Poleg efektov je film tudi na ostalih tehničnih področjih izjemen. Tu je spretno uporabljena kamera, čustveno polna glasbena podlaga Jamesa Hornerja in tudi zaključna pesem »I See You« v izvedbi Leone Lewis. Film je torej režijsko gledano odličen, a po scenaristični plati precej obrabljen, čeprav ga tudi tu rešujejo določeni prizori, ko Cameron namensko citira starejše filmske klasike, denimo Full Metal Jacket.

Za tovrsten produkt seveda ni dovolj le ogromen proračun, temveč tudi izjemno vizionarski režiser, kar Cameron zagotovo je. Po Terminatorjih, Aliensih in Titaniku, mu je vso pridobljeno znanje uspelo združiti v Avatarju, kjer so vidni zametki njegovih prejšnjih izdelkov. Avatar torej ni le sci-fi, je tudi ljubezenska zgodba, akcijski spektakel epskih širin, ekološko osveščevalni izdelek in seveda neponovljiva filmska izkušnja, ki postane mojstrovina šele ob ogledu v kinu, po možnosti v 3-D tehniki.

Čeprav smo sedaj vajeni že praktično vsega, je Cameronu uspelo presenetiti celotno populacijo, ki kar dere v kinematografe, da si ogleda klasiko za kasnejše generacije. V okviru znanstvene fantastike je Avatar odličen izdelek, ki že stokrat viden koncept zapakira v novo, izjemno in osupljivo preobleko s foto-realističnim izgledom. Ogled vsekakor priporočam vsem, po možnosti v kinu, saj natanko takšno filmsko izkušnjo jaz pričakujem za ceno šestih evrov, pravo doživetje, kjer se za dobri dve uri in pol z mislimi prestavimo na prečudovito Pandoro in le občudujemo lepote narave, ki počasi, a vztrajno izginjajo. Hvala, James Cameron!

Ocena: 8/10

Očitno je le prišel čas, ko z vseh strani curljajo filmi z iraško vojno tematiko, niti ne skušam reči, da to ni bilo pričakovano. Pravzaprav je bilo vse skupaj le vprašanje časa in po Hurt Lockerju smo dobili še drugo bolj ali manj kvalitetno vojno dramo letos, The Messenger. Ta se za razliko od Hurt Lockerja osredotoča predvsem na življenje vojakov po vojni in njihovo resocializacijo. Režije se je lotil še dokaj neznani Oren Moverman, ki ga morda kdo pozna kot za oskarja nominiranega scenarista filma I’m Not There. Ta je svoje delo opravil z odliko.

V središče zgodbe je postavljeno povojno življenje vojaka, mladega vojnega heroja Montgomeryja. V domovini dobi novo nalogo, postane človek, ki seznani znance umrlih vojakov s tragično novico. V to ga uvaja navidezno surov in brezčuten Stone, ki je obenem alkoholik. Ben Foster in Woody Harrelson sta svoji vlogi opravila odlično, za kar je v veliki meri zaslužen tudi scenarij, ki njuna lika prikaže kot verjetni osebi, zato ni nič čudnega, da je Woody Harrelson trenutno v ožjem krogu favoritov za letošnjega oskarja za stransko moško vlogo. Sam bi njegov preformans označil kot njegov najboljši igralski vložek v karieri. Seveda bi bilo narobe trditi, da je Woody odigral bolje kot Foster, a oskar za glavno moško vlogo je letos precej oblegan z vseh strani in bil bi pravi mali čudež, da bi Fosterju uspelo sneti nominacijo v takšni gneči, medtem ko je Woodyjeva kategorija precej manj »polna« in tudi Woody si je že ustvaril določeno ime v Hollywoodu. Predvsem pa je pomembno to, da oba igralca na platnu izpadeta kot pravi tim, odlično sodelujeta skupaj, zgleda, kot da pri igri kar nekako spodbujata drug drugega in se dopolnjujeta in ravno to je najmočnejša točka filma.

Moverman se v svojem režijskem prvencu pokaže v dobri luči. Skozi zgodbo ustvari nek umirjen pripovedni tok, za kar pa je v veliki meri zaslužna tudi izbira glasbe ter sama instrumentalna glasbena podlaga, ki lahko (vsaj z mojega vidika) naredi iz povprečnega filma odlično filmsko izkušnjo. Ne pravim pa, da je to povprečen film. Niti ni odlična filmska izkušnja, je pa film, ki si zasluži omembo in predvsem s stališča psihologije dobro prikaže probleme, s katerimi se soočajo vojaki po prihodu domov. Seveda pa film na trenutke postane rahlo dolgovezen, predvsem proti koncu gledalec dobi občutek, da je videl že vse, in da se že precej vleče. Kljub dokaj težki tematiki pa film nekako ne dobi pravega čustvenega vrha, kar bi seveda omogočilo lažje in bolj zainteresirano spremljanje dogajanja. Razvoj karakterjev je sicer odličen, a kot sem že omenil filmu manjka močnejši konec in tisti »faktor x«, ki je pogosto nepredvidljiv in se lahko pojavi v mnogih oblikah.

Na koncu dneva se film vendarle izgubi v množici vojnih dram s poudarkom na resocializaciji vojakov v družbo, a naj vas to ne odvrne od ogleda, saj gre kljub vsemu za dokaj dober izdelek, ki je karakterno močan in nudi predvsem izstopajočo igro glavnih moških akterjev in tudi ostalih stranskih likov. Meni vsekakor ni žal tistih dveh ur, kolikor je trajal film, če ne drugega, sem lahko užival v dobri glasbeni kulisi in odlični igri.

Ocena: 7/10

Dejstvo je, da je ameriški nogomet v ZDA eden izmed najbolj priljubljenih športov, in da se v njem obračajo velike vsote denarja, kar nam The Blind Side nakaže že povsem na začetku, ko nas uvede v svet NFL-a, a dejstvo je, da velik del filma ne temelji zgolj na tej igri, ampak so v ospredje postavljeni bolj medčloveški odnosi in življenje Michaela Oherja in njegova zgodba o uspehu, ki se je sprva začela tržiti na knjižnih policah. Priredbe v film se je lotil John Lee Hancock, ki je kot kaže knjižno uspešnico pretvoril še v pravi filmski hit predvsem v ZDA.

Kot sem že nakazal nam film prikazuje predvsem neobičajno življenje Oherja, katerega se je odločil deliti z nami. Vse se začne z vpisom Oherja na katoliško šolo, kamor ga sprejmejo predvsem zaradi tamkajšnjega trenerja nogometne ekipe. Izkaže se, da je Oher brezdomec, katerega se usmili Anne Leigh Tuohy, na katero se Oher močno naveže in postaneta kot prava mati in sin. Zgodba nima posebnih presenečenj ali preobratov, a gledalcu nudi določeno mero dobrega počutja in nam prikaže človeško dobrino, kar ni tako zanemarljivo, saj je to vendarle ena izmed človekovih lastnosti, ki jo je vredno ceniti. Čeprav niso niti dialogi niti motivi preveč inovativni in film ne prinaša kakršnihkoli radikalnih sprememb oziroma inovacij na področju filmske umetnosti, je vseeno precej dobro gledljiv, saj gre za resnično zgodbo, kar pa na nas po navadi vpliva pozitivno in poveča mero sentimentalnosti v človeku.

Hancock svoje delo opravi solidno, skozi film ustvari določen tempo, ki je sproščen in gledalca nekako uspava ter v njem ustvari prijeten občutek, ki precej dobro dene po napornem dnevu. V glavni ženski vlogi se odlično znajde Sandra Bullock, katero smo vajeni videvati predvsem v raznovrstnih romantičnih komedijah in temu podobnim stvaritvam. Tokrat prevzame bolj resno vlogo, kjer dokaže, da je sposobna odigrati tudi glavno vlogo v že skoraj biografskem filmu, kar pa ni mačji kašelj, saj ona s pomočjo Quintona Aarona, ki igra Oherja, dejansko nosi dvourno biografijo. Vloga sama po sebi večinoma sploh ni pretirano zahtevna, a za tako samozavestno igro je potrebna določena mera karizme, katero pa Sandra zagotovo v ključnih trenutkih premore.

S prikazanim sem bil dokaj zadovoljen, saj česa pretirano ambicioznega niti nisem pričakoval. Zagotovo pa je k temu veliko pripomoglo dejstvo, da je Michael Oher resnična osebnost, ki si zasluži vsak peni od tiste pogodbe, ki jo je podpisal z Ravensi. Kar se mi pa zdi najpomembnejše od vsega, je pa dejstvo, da film gledalcu prikaže dejansko »sranje«, v kakršnem živijo določeni mladci, in da vidimo tudi to, da Oher ni edini nadarjen igralec nogometa v takšnem okolišu. Seveda je k njegovem uspehu močno pripomogel talent, a bi se takšen fant ob drugačnem spletu okoliščin kaj hitro lahko znašel ustreljen v kakšnem neuglednem delu mesta. Vsekakor priporočam ogled osebkom, ki imajo radi tovrstne filme in tudi ostalim ljubiteljem filma. To zagotovo ni niti blizu kakršnekoli mojstrovine ali presežka, ampak gre vseeno za dokaj solidno dramo o t.i. »ameriških sanjah«.

Ocena: 7/10

Morda tistim, ki več časa namenite novicam o filmskih nagradah ter špekulacijam glede naslednje podelitve oskarjev, naslon niti ni toliko tuj. Gre namreč za film posnet po zelo uspešnem romanu Push avtorice Sapphire. Veliko mero medijske pozornosti, ki je bila in je filmu še vedno posvečena, je vsekakor prinesla v ZDA (še vedno) zelo priljubljena Oprah Winfrey, ki je film javno podprla ter ga na veliko oglašuje med drugimi pa je tudi dodana kot producentka. Zmagovit pohod te socialno obarvane drame se je začel že na začetku leta, ko je bil izdelek režiserja Lee-ja Danielsa večkrat nagrajen na Sundenceu, festivalu neodvisnih filmov, a sedaj je seveda minilo že precej časa in iz tega malega filmčka je zrasel že precej resen, če ne eden izmed najresnejših, kandidatov za letošnjega oskarja za najboljši film in še kakšen kipec več.

Osrednja tema filma je življenje mlade Clarice »Precious«, ki se v svojem bednem vsakdanjem življenju sooča z raznimi ovirami, med katerimi največjo zagotovo predstavlja njena k nasilju in izkoriščanju nagnjena mati. Clarice je 16-letna Newyorčanka, ki je noseča že s svojim drugim otrokom in je zaradi tega suspendirana iz šole, kar sproži vnovične nemire znotraj družine in zadeve se razpletejo po svoje. Poleg že omenjenih motivov so prisotni tudi motivi incesta, najstniškega sanjarjenja, debelosti pa še česa. S tega vidika filmu zagotovo ne gre očitati kakršnegakoli pomanjkanja, a po drugi strani se zaradi mešanja raznih nasprotujočih si emocij vzpostavi vzdušje, ki za določene gledalce predstavlja hibo in ne odličnosti, kakršno ji pripisujejo mnogi kritiki v ZDA.

Zgodba me z vidika slovenskega gledalca ni prepričala, saj film zame predstavlja preveč depresije, ki je za moje pojme neokusno prepletena s sanjarjenjem mlade, debele najstnice. Seveda so določeni deli zgodbe dokaj dobri in sem se ob njih počutil, kot se po navadi počutim med ogledom le najboljših filmov, a če gledam na film kot na celoto, potem sem prepričan, da je osnovna premisa zanimiva, ampak preveč izumetničena in na trenutke je naracija preveč nazorna, kar gledalcu pusti grenak priokus.

Na področju igre pa je film zagotovo ogromen presežek, saj sta obe glavni igralki fenomenalni v svojih vlogah. Mo’nique vlogo nasilne matere odigra praktično brez napak, popolno. Scenarij ji je dovoljeval veliko t.i. »over-actinga«, kar akademija po navadi zna nagraditi. Če se zgodi, da bo njeno ime slišati v začetku marca, ko bodo podelili oskarje, potem to prav gotovo ne bo nikakršno presenečenja, saj si je s takšno igro zagotovo zaslužila vso hvale, katere je deležna. Gabourey Sidibe je podobno kot Mo’nique odlična, a v skupnih prizorih jo starejša kolegica vedno zasenči. Tudi Gabi je ena izmed glavnih kandidatk v svoji kategoriji, a njene možnosti so precej manjše kot Mo’nique-ine. V stranskih vlogah pa se pojavita tudi Lenny Kravitz in Mariah Carey, kar je gotovo še en element v enačbi vsesplošnega uspeha Precious.

Pred ogledom sem pričakoval veliko, a dobil sem nekaj srednjega. Nisem bil niti preveč navdušen niti preveč razočaran, kar pa je v bistvu že samo po sebi razočaranje, glede na to, da bi film (vsaj po mnenju najuglednejših kritikov) moral prepričati in navdušiti vsakega. Vsekakor filmu dajem določeno mero priznanja, saj so elementi, ki so prisotni, precej zahtevni in od režiserja zahtevajo veliko dela, da to približa gledalcem na čim bolj gledljiv način. Film torej uvrščam med boljše izdelke letošnjega leta, a ob tem dodajam, da so bili in še bodo boljši filmi letos, o katerih pa bom v tem mesecu zagotovo napisal še kaj.

Ocena: 7/10