Film

Po vsej verjetnosti je vsakdo že vsaj slišal za odlično dramo o lepoti, življenju in ljudeh, ki nosi naslov American Beauty. Tokrat se Mendes po izjemnem Revolutionary Roadu loti filma z lahkotnejše perspektive. Away we go je namreč komični prikaz ameriške družbe, kjer je v središče postavljen mlad par, ki si želi ustvariti družino.

Skozi zgodbo spremljamo mlad par, ki se odpravi na potovanje po Ameriki v iskanju primernega kraja za vzgojo družine. Pripoved je polna komičnih situacij, ki prikazujejo Američane kot sila neumne ljudi, kar je seveda nadvse smešna izkušnja in zanimiva samoparodija Mendesa. Vsekakor je v sami zgodbi tudi kar precej resnice, seveda pa je prej potrebno odstraniti humor, saj je šele takrat vidno sporočilo režiserja, ki izjemno nazorno prikazuje zakon, starševstvo in seveda ljubezen.

Igralska zasedba vključuje precej zanimiva imena, na čelu katerih sta John Krasinski in Maya Rudolph, ki prevzameta vlogo pričakujočega para. Med sabo se dobro ujameta in tvorita interesanten duo, vsekakor pa tudi individualno prikažeta zadovoljivo igro. Dialogi med zaljubljencema in ostalimi so dokaj všečni, saj večinoma ne vključujejo nepotrebnih klišejev. Tako kot dialogi so izpiljeni tud liki, ki so za gledalca zanimivi, njihove zgodbe so precej všečne.

Mendes je dokazal, da je sposoben tudi lahkotnejšega pristopa, a na račun takšne izvedbe efekt ni tako močan kot pri njegovih prejšnjih filmih. Seveda je atmosfera pristna, a sama poanta filma ni toliko ambiciozna kot njegovo dozdajšnje delo. Seveda sem prepričan, da bo film vsem ljubiteljem tovrstnih »road movie-jev« precej bolj všeč kot meni. Mendesovo prvo delo (American Beauty) je zame namreč še vedno najboljši film kar sem jih kdaj videl, zato se težko zadovoljim s tako lahkotno vsebino, ko pa sem prepričan, da je režiser takšnega kova sposoben bolj miselno provokativnih filmov. Konec koncev je filmska izkušnja dokaj prijetna in navkljub lahkotnejši tematiki sem prepričan, da se bo Mendes kmalu spet vrnil k težavnejšim temam.

Ocena: 7/10

Na platnu so bili nezemljani že mnogokrat glavna tema. Vsi se spomnimo Vojne svetov, tu je še kultni Alien in njegova tri nadaljevanja pa tudi Star Wars, skratka vse mogoče smo že videli. Tudi v filmu District 9 so v zgodbo vstavljeni nezemljani, ki pa so kar se mene tiče najboljša podoba izvenzemeljskih bitij na platnu do zdaj. Nezemljani so navzven izjemno drugačni od nas, a Blomkamp jih je prikazal kot nam zelo podobne ponotranjosti, kar se mi zdi dober, svež pristop, ki naredi film poseben in zanimiv.

Zgodba govori o nezemljanih, ki že dvajset let prebivajo v slumih Johannesburga. Ljudje so jih počasi že siti, zato je MNU (organizacija, ki je med drugim zadolžena tudi za nezemljane) prisiljena najti nov prostor za njih. Želijo jih izseliti več sto kilometrov izven Johannesburga, kjer bi živeli zase. Film je posnet v obliki dokumentarca o življenju Vikusa Van De Merweja, ki je bil zadolžen za izselitev nezemljanov na to območje izven Johannesburga.

Izpostavil bi dejstvo, da je bil predviden proračun filma okrog trideset milijonov dolarjev, kar je za današnje razmere precej skromno že za kakšne povprečne trilerčke, kaj šele za znanstveno fantastiko. Za primerjavo navedem film Pride and Glory (Gavin O’Connor), ki je precej povprečen triler in je bil posnet s popolnoma enakim proračunom. Tu se seveda postavi vprašanja, kam v bistvu sploh gre ves ta denar in od kod takšna razlika? Malce sem raziskal in ugotovil, da je bil District 9 precej spretno posnet. Veliko so denimo prihranili s snemanjem v Johannesburgu, kar je precej ceneje kot recimo Los Angeles, potem je tu še praktično neznana igralska zasedba, uporaba poceni kostumov, izseki iz dejanskih poročil in podobno. Vizualno pa je film seveda prava poslastica za oči, sam se seveda ne označujem kot vizualnega poznavalca, a meni je bilo vse skupaj viseti precej realistično.

S tehničnega vidika je film resda velik dosežek in zanimiv izdelek, a zgodba je malce prešibka. Klasični zaplet, ogromno akcije, malo drame, nič pripovedne ambicioznosti, precej plehko. Na trenutke resda človek čuti določeno mero drame, a tisti redki trenutki ne odtehtajo akcijske nabitosti preostanka. Vikus sem dojemal brez pravega občutka, njegov lik se mi je zdel precej nedodelan, le proti koncu se vse skupaj malce obrne in počasi začnemo doživljati stvari podobno kot Vikus, a ta občutek bi vendarle moral biti prisoten že od samega začetka. Kot sem že omenil mi je bil precej po godu ta oris nezemljanov, ki jih prikaže precej človeško, vsekakor hvale vredno.

Vsekakor me je film pozitivno presenetil, saj nisem pričakoval tako dobro gledljivega filma, sam namreč nisem strasten privrženec akcije in znanstvene fantastike, verjetno pa je bil film še boljši tistim, ki obožujejo nadnaravne teme. Vsekakor v filmu vlada pristno vzdušje, ki naredi zgodbo precej verjetno. Pohvalil bi še izbiro glasbe, v kateri prevladujejo afriški ritmi mešani z akcijsko podlago, kar naredi doživetje še toliko pristnejše.

Ocena: 7/10

Verjetno je sedaj že vsak pogledal kakšen film, ki temelji na prepletajočih se zgodbah. Splošno občinstvo je precej deljenega mnenja, ko pride do filmov s takšno strukturo. Meni so takšni filmi izjemno fascinantni in zelo dobrodošli, če le imajo nek smisel. V zadnjem času pa sta za kvalitetne mozaične filme poskrbela tudi Alejandro Gonzalez Inarritu in Guillermo Arriaga, slednji do sedaj le kot scenarist. S filmom The Burning Plain pa je nastopil tudi njegov prvenec v vlogi režiserja in za sabo pusti dober vtis.

Kot sem že omenil je film sestavljen iz med seboj prepletajočih se zgodb, ki jih povezuje en osrednji dogodek. Kot je za Mehičana značilno, je prisotnih več različnih motivov, med drugim tudi starševstvo, odnos med otroci in starši ter tudi prešuštvo. V središče zgodbe pa sta postavljeni dve ženski, prva je nezadovoljna žena in mati, ki je zaljubljena v drugega moškega, druga pa mlajša ženska, ki ima težave pri zaupanju moškim, zaradi česar se boji vsakršne zveze, ki bi bila daljša od ene noči.

Arriaga, ki je znan po svojih kompleksnih mozaičnih pripovedih tudi tokrat načne globoko temo, v središče katere postavi dve izjemni igralki, Charlize Theron in Kim Basinger. Obe igralki odigrata svoje prizore z odliko. Omeniti velja še intenzivno igro mlade Jennifer Lawrence, ki kljub svoji neprepoznavnosti v vlogi mlade, še ne čisto odrasle Marriane naravnost blesti. Na visokem nivoju je tudi igra ostalih igralcev, ki tvorijo zgodbo, ki bi lahko bila še kako verjetna.

Zmotilo me je le pomanjkanje dinamike, kar naredi film na trenutke dolgočasen, saj gledalcu zmanjka materiala za razmišljanje. Sama ideja je seveda precej ambiciozna in tudi precej globoka, predvsem če jo primerjamo s sodobnimi Hollywood filmi, a v primerjavi z ostalimi deli Arriage in Inarrituja izpade premalo drzna in nepredvidljiva. Seveda pa je film kljub vsemu prijetna izkušnja, ki se jo splača doživeti. Izpostavil bi še lično fotografijo, za katero je zaslužen Robert Elswit, človek, ki je podobo dal že filmu There Will Be Blood. Seveda ne gre pozabiti niti glasbe, ki je precej pomirjujoča in pomaga pri vzpostavljanju vzdušja, katerega je želel doseči režiser.

Film bi priporočal vsem ljubiteljem kvalitetnih mozaičnih pripovedi in oboževalcem dosedanjega dela Guillerma Arriage, ki v svojem režijskem prvencu dokaže, da je tudi sam sposoben posneti dramatično obarvano pripoved, ki gledalca ne pusti hladnega.

Ocena: 8/10

Morda tokrat malce za spremembo tudi film, ki ne sodi ravno med bisere filmske industrije, oziroma niti pred ogledom od njega ni za pričakovati ničesar. Zakaj torej recenzija in tudi zakaj ogled takšnega filma? Film sem si ogledal predvsem iz želje po brezskrbnem, lahkotnem ogledu, ki od gledalca ne zahteva ničesar in mu razen občasnega nasmihanja in krajšanja časa tudi ne ponudi ničesar.

Že pred časom je bil izdan film Road Trip, ki se mi je v primerjavi s tem zdel mnogo boljši in zanimivejši. Prva razlika je seveda že v igralski zasedbi, ki je bila v prvem delu precej dobra (za takšne vrste film seveda). Tudi sami liki so bili zanimivejši, imeli več zgodbe, človek se je lahko nekako poistovetil z njimi. Vsekakor pa je največja razilka v tem, da je bil prvi del (za razliko od drugega) celo smešen.

Liki se prakično ne razvijajo, zgodba je težko verjetna, le na trenutke smešna in še ta humor ni pretirano inteligenten. Morda edina stvar, ki se mi je zdela dobra, so bile ženske, ob katerih si lahko človek rahlo odpočije oči. Od nadaljevanja dokaj uspešne najstniške komedije pa tako ne gre pričakovati kakšnih posebnih tehničnih dosežkov ali na koncu koncev tudi inovativnega scenarija.

Film gledalcu ne ponudi nič novega, tako da tisti, ki iščete kakšen globji pomen v vsakem ogledanem filmu, si tega nikakor ne oglejte. Sam sem si film ogledal predvsem zarad razpoloženja, ki mi ni “dovoljevalo” ogleda kakšne kompleksne drame, zato niti nisem bil razočaran. Film bi priporočal le kot sredstvo za krajšanje časa, ki je na trenutke dokaj gledljiv.

Ocena: 3/10