Charlie Kaufman

28 08 2009

Pred kratkim sem si ogledal še zadnji film, ki mi je manjkal v zbirki filmov Charlieja Kaufmana, tako da sem se odločil, da bom sedaj naredil lestvico njegovih filmov, torej tistih, ki jih je napisal. Kaufman je z mojega zornega kota eden izmed najboljših in najizvirnejših scenaristov nasploh in iz tega razloga sem se odločil za to lestvico, ki je nekako moj poklon Kafumanovem dosedanjem delu. Seveda upam, da zopet hitro napiše kaj novega, saj že nestrpno čakam na te občutke, ki jih dobiš le ob ogledu njegovega dela.Charlie Kaufman

6. Human Nature

To je tudi film, ki sem si ga ogledal kot zadnjega in ni me pretirano navdušil. Določeni aspekti so se mi zdeli zanimivi in dokaj izvirni, a celotno gledano me je film kar razočaral. Scenarij sam je seveda zgodba zase, motila me je predvsem neprepričljiva režija. Seveda je film kljub vsemu dokaj prijetna izkušnja, a vsekakor ne spada med kakšne posebne cineastične dosežke.

5. Confessions Of a Dangerous Mind

Po pravici povedano se same vsebine spomnim bolj malo, saj sem si film ogledal že precej časa nazaj, a spomnim se, da mi je bil po končanem ogledu precej všeč. Čaka me še en ogled, ki bo zagotovo prijetnoo doživetje.

4. Being John Malkovich

Neverjetno izvirna zgodba, ki je tokrat, za razliko od Human Nature, začinjena z dobro režijo in odlično igro vseh prisotnih. Verjetno je bil vsak ob prvem ogledu precej šokiran, a globoko v sebi se je skrivalo tisto navdušenje, ki ga je moč dobiti le pri redkih filmih. Vsekakor vredno večih ogledov in razmišljanja.

3. Synecdoche, New York

Čeprav mi je bil film izredno všeč in se to tretje mesto zdi morda prenizko, moram nekaj dodati, če bi ocenjeval filme bi bili vsi razen Human Nature ocenjeni z ocenami, ki so višje ali enake 9. Film je vsekakor mojstrovina, ki se je ne da v celoti doživeti le z enim ogledom, a že iz enega ogleda se da potegniti marsikaj. Neverjetna pripovedna širina, ki dovoljuje mnoge interpretacije in ogromno prepletajočih se motivov, naredijo film neprimerljivo izkušnjo, ki jo znamo le redki zares ceniti. Seveda bizgoraj napisano lahko veljalo za vsak več Kaufmanovih filmov, a ta je “najobsežnejši” izmed vseh.

2. Adpatation.

Zgodba, kakršne sem si želel, odkar sem začel filme dojemati kot umetnost. Film o filmu, ki govori o samemu sebi. Morda najboljša zgodba, kar sem jih kdaj videl na platnu. Igra za zgodbo seveda ne zaostaja. Bolj kot človek razmišlja o filmu, bolj dobiva pravi občutek, o čem sploh govori film.

1. Eternnal Sunshine Of The Spotless Mind

Izjemna igra, zgodba, scenarij in glasba. Žal mi je tistih, katere ta film ni prepričal, saj je to zame še vedno eden izmed top 5 filmov, kar sem jih videl. Briljanca, izvirnost, smiselnost, izjemna gledljivost, pomen, drznost… Kaufman.

  • Share/Bookmark


Inglourious Basterds

24 08 2009

Pulp Fiction, zame še vedno eden izmed najboljših filmov sploh. Nadvse zanimiva mešanica direktnih dialogov, zanimivih prepletajočih se zgodb in krvi. Scenarij, ki mu v tistem času ni bilo para, še danes ni tako dobrih likov, tako zanimivih zgodb, tako intenzivnih dialogov. Za vse to je zaslužen en človek, Quentin Tarantino. Mojster črne, krvave komedije, ki je že na robu bizarnosti. Vsak njegov film je prav posebno doživetje za gledalca, že na daleč se da razločiti film, ki ga je napisal Tarantino in film, ki je delo nekoga drugega. “This might just be my best work yet!” ali nekaj podobnega je že večkrat izustil QT, a ne na račun Šunda, ampak na račun filma, ki nosi naslov Inglourious Basterds. Scenarij zanj je namreč pisal več kot 15 let, na koncu mu je le uspelo dokončati življenjsko delo in čakanje se je izplačalo.Inglourious Basterds

Quentin Tarantino, človek, ki ne pozna žanrskih omejitev. Prav zaradi tega svojevrstnega žanrskega prirejanja so njegovi filmi tako dobri, tako sveži in vse več kot le gledljivi. A vse skupaj se ne ustavi pri žanru, tokrat gre Tarantino tako daleč, da prireja zgodovino, kar je nadvse pogumno dejanje, ki se izkaže za velik uspeh. Čisto vsaka prizor, ki obstaja le v Tarantinotovi zgodovini, je fantastičen. Vse skupaj izpade precej verjetno, ob ogledu nekako kar pozabiš, da so določene stvari zgolj plod Tarantinove domišljije. Sama zgodba je resnično zanimiva, saj gledalec komaj čaka, da izve, kaj se bo zgodilo potem. Scenaristi ponavadi pogrnejo ravno s tega vidika, a Tarantino pač ni navaden scenarist, on je pač Tarantino.

Odlična poteza je bila, da se ohranijo izvirni jeziki, v katerih je tekel pogovor, tako da je veliko nemščine in francoščine, a seveda ne gre izpustiti italijanščine (tisti, ki ste film videli, veste o čem govorim). S tem je režiserju film uspelo okrepiti, ga narediti bolj “resničnega”. To je bila precej drzna odločitev, saj je Tarantino na tak način tvegal precejšnjo izgubo, a očitno to ni imelo večjega vpliva, saj je bil film že prvi teden predvajanja precej uspešen. Liki so perfektno napisani, čisto vsak je unikaten, vsakogar lahko “čutiš”. Tudi sama igra je na izredno visokem nivoji, čisto vsa igralska zasedba svoje delo opravi brez napak, a posebna hvala gre seveda Christophu Waltzu, ki z izjemno natančnostjo upodobi precej nenavaden lik Hansa Lande.

Že iz napovednika je bilo razvidno, da bi “Barabe” dobile priložnost za napad na nacije na filmski premieri. Če upoštevamo samo idejo, ki nam jo tu servira Tarantino, je vse skupaj precej fascinantno. Ideja, da bi se s pomočjo filma končala druga svetovna vojna je naravnost briljantna in nadvse pogumna. Drznost in briljantnost, zopet dva pridevnika, ki sta značilna prdevsem za Tarantina. Skozi celotnen film vlada pristno vzdušje, kjer se počutimo, kot da sedimo poleg Alda Rainea in zraven opazujemo vse kar se dogaja “Barabam” med drugo svetovno vojna ali še bolje vse kar počnejo “Barabe” med drugo svetovno vojno. K takšnemu občutku nedvomno pripomore naravnost fantastična glasba, ki je na trenutke izjemno raznolika, a najpomembnejše je to, da deluje. Poleg glasbe velja omeniti še odlično scenografijo in kostumografijo.

Ta film ima vse. Ne manjka drmatičnih trenutkov, bizarnosti, krutosti, humorja, romance, akcije in seveda pustolovščine. Ta raznolikost je le ena izmed značiilnosti Quentinovega izdelka, ki je zame izvrstno doživetje, ki mu ni para. Vsekakor spada film med najboljše izdelke režiserja, morda je celo najboljši. To bo pokazal čas, za zdaj vem le to, da je film presegel vsa moja pričakovanja, ki so bila že v osnovi postavljena izredno visoko. Izdelek bi označil za najboljši film leta 2009 do sedaj. Film v sebi nosi dovolj potenciala tudi za nagrade, a glede na Tarantinov sloves se bo med nagrajence sila težko prebil. Vse čestitke Quentinu, ki je zopet našel formulo za uspeh. Tour de force v vseh pogledih!

Ocena: 9.5/10

“We’re gonna be doing one thing and one thing only… killing Nazis.”

  • Share/Bookmark


Lestvica najboljših leta 2006

20 08 2009

Bom nadaljeval kar tam, kjer sem tudi ostal. Torej pri letu 2006. Pred kakršnim koli filmom moram nujno dodati, da je bilo to lestvico mnogo težje sestaviti kot tisto iz leta 2007. V letu 2007 so bili namreč le 3-4 takšni filmi, da so mi bili res “specialni”, v letu 2006 pa sem imel hude dileme katere filme sploh uvrstiti na lestvico, tako da bom najprej zapisal še nekaj takšnih naslovov, ki so vsekakor omembe vredi, a niso našli svojega mesta na lestvici. Dodal bi še to, da si določenih naslovov še nisem ogledal, a od njih vsekakor pričakujem ogromno, ti so: Inland Empire, Volver in The Last King Of Scotland.Filmi 2006

Častne omembe:

- Little Children

- United 93

- Blood Diamond

- 300

- Bobby

10. The Pursuit Of Happyness

Verjetno vsak pozna omenjeni film, saj v njem pač igra Will Smith, človek ki serijsko polni kinodvorane. Film se je na seznamu znašel predvsem zaradi Smithove odlične igre in določenih precej žalostnih in tudi navdihujočih prizorov, ki mi bodo bržkone ostali za vedno v spominu.

9. Karaula

Kaj reči, Karaula je najboljši jugoslovanski film zadnjih let. Ogledal sem si ga sicer pod prisilo, a na koncu mi ni bilo žal niti sekunde časa. To je film, ob kateremu se smejiš, jokaš, jeziš, skratka vse mogoče, kot je za jugo-filme tudi značilno. Verjetno pa ima film tudi poseben čustven vpliv tudi na tiste, ki so svoje čase služili vojski.

8. El Laberinto Del Fauno

Neverjetno magično doživetje. Predvsem po zaslugi odlične režije, fotografije in glasbene podlage v filmu vlada neverjetno vzdušje, ki mu ni para. Neverjetno originalna zgodba, ki je na trenutke tako magična kot grozna, tako vesela kot žalostna, tako moreča, a obenem tudi zelo navdihujoča. Prava peozija na filmskem traku.

7. Stranger Than Fiction

Predvsem po zaslugi odlične igre Willa Ferrella, ki se pokaže v povsem drugačni luči, kot ga poznamo, in neverjetno izvirne zgodbe, je film odlično doživetje, ki je nekako primerljivo z občutki, ki jih imaš ob ogledu filma Adaptation. Odkar sem si film ogledal mi je kar malce hudo, ko vidim Willa kako “poka frise” in se trudi biti smešen.

6. Children Of Men

Odlična pripoved, ki te še dolgo po ogledu preganja, določeni prizori ti še kar nekaj časa ostanejo v spominu. Prav tako kot sama zgodba, je prelepa tudi fotografija, ob kateri si nimaš kaj, kot le nemo opazovati že skoraj propadel, a obenem poetični svet.

5. The Prestige

Pravi raj za ljubitelje twistov, ki se v filmu nizajo kar en za drugim. Svoje doda tudi sama vizualna podoba filma ter seveda že sama prisotnost Scarlett Johansson. Zgodba gledalca pritegne prav od začetka pa vse tja do konca. Na koncu, verjamem, da nisem bil edini, sem si želel še vsaj enkaj ur podaljšanega užitka.

4. Das Leben Der Anderen

Vsekakor najboljši neakeriški film leta 2006. Pripoved je izjemno zanimiva in tudi sama izvedba je odlična. Film je dovolj poln, da se ne dolgočasiš in obenem tudi odlična karakterna študija posameznika. Seveda pa k tem svoje doda tudi izjemna igra Müheja, ki je neponovljiv. Mi je kar malo hudo, ko slišim, da se bo Hollywood lotil remake-a.

3. The Departed

Pri prvem ogledu sem nekako dobil občutek, da film ni vreden niti nominacije, kaj šele oskarja, a film sem si pred kratkim ogledal še enkrat, mnenje se mi je dokaj spremenilo. Odlična pripovedna struktura, v kateri ni nepotrebnih prizorov. Film ni niti za sekundo prekratek, tako kot tudi ni niti za sekundo predolg. Čisto vse je na svojem mestu. Brez fenomenalne igre celotne zasedbe na čelu z izjemnim DiCapriom, ki je bil tisto leto žal nominiran za napačen film. Tudi Wahlberg dokaže, da premore nekaj igralskih sposobnosti, da o Jacku Nicholsonu niti ne izgubljam besed. Najbolje od vsega pa je seveda to, da je Marty dobil čisto svojega oskarja, ki je po mojem mnenju prišel vsaj 20 let prepozno.

2. Little Miss Sunshine

Mali film, ki se mu je supelo prebiti med velike. Na koncu seveda ni bilo dovolj podpore, da bi šel do konca, a dva kipca mu je pa le uspelo pobrati. Ko je govora o tej stvaritvi se je seveda potrebno ustaviti pri scenariju. Nekako ne najdem besed, ki bi ga dovolj nazorno opisale, a če bi se potrudil bi šlo nekako takole: fantastičen, smešen, izviren, neponovljiv. Občutek, ki ga gledalec dobi od filma je prav tako kot scenarij neverjeten, kar pogreješ se za nekaj stopinj. Prav vsi igralci opravijo brezhibno delo, tako da mi je ob takšnih trenutkih žal, da akademija ne podeljuje nagrad za celotno igralsko zasedbo, kajti če jih bi, potem sem prepričan, da nagrada temu filmu ne bi ušla.

1. Babel

Iñárritu je dokazal, da je eden izmed najbolj nadarjenih režiserjev, ki trenutno ustvarjajo. Ob pomoči izjemnega Arriage mu je supelo ustvariti neverjeten mozaik z delčki iz različnih delov sveta, kjer pa je osrednja tema seveda komunikacija, na kar nakazuje že sam naslov filma. Prav vsak izmed teh delčkov navduši in vsak za sebe bi lahko imel svoj film. Kot velikemu ljubitelju takšnih mozaikov me je film seveda tako pripovedno kot tudi tehnično navdušil. Ob sami zgodbi ter izvedbi bi bilo krivično, če ne bi omenil še vsaj izjemne fotografije zame najboljšega direktorja fotografije Roadriga Prieta ter zame enega izmed najbolj nadarjenih piscov glasbe Gustava Santaolalle. Tudi letos se izredno veselim prihoda novega filma Alejandra z naslovom Biutiful, najbolj od vsega me pa zanima, kako se bo režiser znašel brez svojega zvestega pisca. Tu se be videlo, kdo je delal čudeže, Arriaga ali Iñárritu?

  • Share/Bookmark


Goodbye Solo

19 08 2009

Verjamem, da vežina ljudi še ni slišala za ime Ramin Bahrani, morda ga poznamo le tisti, ki se bolj podrobno posvečamo filmom in vsemu kar pripada zraven. Tisti, ki smo že slišali zanj, zagotovo vemo, da je govora o enem izmed najbolj nadarjenih mladih režiserjev. Do sedaj je posnel sicer le tri celovečerce, a prva dva sta navdušila tako kritike kot razne žirije tudi na najprestižnejših festivalih. Podrobneje bom pisal o njegovem tretjem projektu, ki nosi ime Goodbye Solo, po naše torej Zbogom Solo.Goodbye Solo

Že ob samem začetku film gledalca pritegne, morda se temu sedaj ne posveča dovolj pozornosti, a zgolj moje subjektivno mnenje je, da mora režiser film v prvih sekundah, minutah predstaviti tako, da ne izda praktično ničesar in s spretno uporabo svojih sposobnosti pritegne gledalca k popolni predanosti filmu. Okvirna zgodba se zanimivo razvija, koncept ljudi, ki drug na drugega vplivajo, drug drugemu nekako spremenijo življenje me spominja na McChartyjev slog (Station Agent, Visitor). Film ni predolg, ravno prav se izide časovni okvir, moti me nekako le, da je kar dosti materiala ostalo nepredelanega, a to nam seveda pušča možnost lastne interpretacije, kar je med drugim tudi želen učinek pri filmih nasploh.

Glavna akterja, Solo in Red sta vsak po svoje zanimiva, kar gledalce še bolj prilepi na sedež in še z večjim užitkom spremlja film. Seveda pa sama izkušnja ne bi bila pol toliko zanimiva brez odlične igre obeh igralcev in navsezadnje tudi ostale igralske zasedbe, svoje pa seveda doda še prelepa fotografija, edino kar morda manjka filmu bi bila odlična glasbena podlaga, morda s strani Gustava Santaolalle, glasba katerega po mojem mnenju perfektno ustreza vzdušju filma. Vse to le vnovič potrjuje nadarjenost, ki jo v sebi nosi Bahrani. Praktično brez proračuna (kolikor sem slišal naj bi proračun filma znašal nekaj pod milijonom dolarjev, kar je za primerjavo skoraj dvakrat manj od projekta, ki ga načrtuje Goran Vojnović) mu je uspelo ustvariti izdelek, ki je več kot le gledljiv, kar je hvale vreden dosežek.

Konec filma se mi zdi iz različnih vidikov zanimivo izpeljan, saj pusti gledalcu določeno mero lastne interpretacije. V tem primeru se izkaže, da je morda Bahrani storil celo bolje, s tem ko ni predelal vsega, kar bi lahko. Film bi okarakteriziral kot neke vrste realistično, socialno dramo, kar pa navsezadnje je tudi žanr, v katerem se Bahrani najbolje znajde in pravzaprav še ni odstopil od njega. Očitno mu dene tematika priseljencev v ZDA in življenje le-teh. Kdo bi ga obsojal, saj vendarle ostvarja najboljše nizkoproračunske filme. Ob dobrih razmerah, zadostnem proračunu in vsesplošnem festivalskem uspehu bi Bahrani utegnil postati eden izmed najboljših režiserjev, sam upam, da mu uspe, saj sem prepričan, da je fant sposoben še marsičesa.

Ocena: 8/10

  • Share/Bookmark


Lestvica najboljših leta 2007

17 08 2009

Glede na to, da sem zadnjih nekaj let “zamudil” s pisanjem bloga, sem se odločil, da bom naredil lestvico posameznih let. Seveda lestvica ne bo segala tja do štiridesetih, ampak le nekaj let nazaj oziroma koliko bom pač čutil, da je potrebno. Lestvico leta 2008 sem že objavil, torej sledi pregled leta 2007. Ob priložnosti se bom potrudil in lestvico svojih najljubših filmov vseh časov prenesel tudi sem, a to lahko še počaka.

Filmi 200710.  Reign Over Me

Film sem si resda ogledal šele pred kratkim, a izdelek vendarle nosi letnico 2007. Pri filmu me je pritegnila predvsem dobra igra Adama Sandlerja, ki je zdaj že nekajkrat dokazal da zna tudi dobro odigrati dramatično vlogo. Letos bi lahko ob dobri propagandi posegel visoko z odlično igro prikazano v filmu Funny People. Reign Over Me ima zanimivo zgodbo, ki niti ni toliko nova, a vseeno deluje, gledalca namreč pritegne in ga prisili do simpatiziranja z glavnima akterjema.

9. Gone Baby Gone

Govora je o odličnem trilerju, kjer ne manjka dobre igre s Caseyjem Affleckom na čelu. Amy Ryan si je celo prislužila nominacijo za oskarja. Film je vreden ogleda, priporočam ga predvsem vsem ljubiteljem dobrih kriminalk in trilerjev.

8. Before The Devil Knows You’re Dead

Inovativno zamišljena kriminalka s pridihom črne komedije v režiji famoznega Sidneyja Lumeta, ki ga verjetno ni potrebno predstavljati. Film med drugim odlikuje tudi izjemna igralska zasedba s Hoffmanom na čelu. Nekako se mi zdi krivično, da je bil ta izdelek tako zelo prezrt v letu 2007, saj je vsekakor boljši od mnogih ostalih nominirancev za oskarje.

7. American Gangster

Gangsterijada v režiji odličnega Ridleyja Scotta, katero sicer vseskozi peljeta Washington in Crowe, ki naravnost blestita v svojih vlogah. Morda le malo preveč spregledan film pri ameriški akademiji.

6. Juno

“Malček”, ki je prodrl med velike v letu 2007. Beseda teče o nizkoproračunski komediji Juno. Ellen Page je končno požela slavo, ki si jo zasluži, čeprav je še zelo mlada in obetavna igralka. Od tega filma mi bo v spominu ostala predvsem igra Ellen Page in Jennifer Garner ter zanimiv scenarij.

5. Knocked Up

Morda me boste označili za bedaka, a meni je film prirasel k srcu. Judd Apatow je k uspehu devičnika dodal še malo drame in nastal je eden izmed najboljših filmov leta 2007. Med ogledom ti ne postane niti za trenutek dolgčas, vseskozi ne manjka niti smešnih niti dramatičnih trenutkov, povrhu vsega pa se izkaže še celotna igralska zasedba. Apatow je dokazal, da nosi v sebi določeno mero potenciala. Njegov najnovejši izdelek Funny People je namreč njegova najboljša stvaritev do zdaj. Kot sem že omenil bi ob ugodnem izteku film lahko dosegel svoj potencial.

4. Le Scaphandre et Le Papillon

Najboljši neameriški film leta 2007 in ena izmed najboljših biografij zadnjih let. Presunljiva zgodba o neomajni volji človeka. Ob vsem tem je vsekakor potrebno izpostaviti še odlično fotografijo že tako enega izmed najboljših direktorjev fotografije nasploh, Janusza Kaminskega.

3. No Country For Old Men

Coena sta naredila nekaj takšnega, kar nihče od njiju ni pričakoval. Mojstra črne komedije in grotesknosti sta naredila odličen vestern, ki je tudi tehnično, ravno tako kot dramatično, popoln. Morda se sprašujete zakaj je torej “le” na 3. mestu, če pa sem ga označil za popolnega. Razlog je preprost, na tej lestvici v poštev namreč pride moja dokaj subjektivna ocena. Film je že popoln, a sama zgodba se mi zdi preveč enostavna, brez prave sporočilnosti, poleg tega nisem ravno privrženec vesternov. Poleg vsega povedanega velja omeniti še Bardema, ki je naravnost fenomenalen.

2. Into The Wild

Za moje pojme najbolj “underrated” film leta 2007, skoraj v celoti spregledan na podelitvi oskarjev. Seveda pa se gre za najboljšo biografijo tega leta. Film nam daje vpogled v življenje človeka, ki je hotel živeti drugače, ki je hotel kljubovati črednemu nagonu. Emile Hirsch odlično upodobi upornika, ki se odloči živeti drugače. Vsekakor k pristnem naravnem vzdušju pripomore dober scenarij in naravnost vrhunska glasba, ki jo je ustvaril mojster Eddie Vedder. Vse čestitke pa seveda gredo Pennu, ki je ustvaril naravnost izvrstno dramo.

1. There Will Be Blood

Z eno frazo bi izdelek opisal kot “Tour de force”, vsekakor presežek v mnogih pogledih, kar ne vem kje bi začel. Pa naj bo to pri najbolj hvaljeni stvari o filmu. Daniel Day Lewis, igralec ki je vselej strah in trepet konkurentov, ko se odloči, da bo igral. Seveda vsi poznamo zdaj že epski vzklik “I drink your Milkshake!”. Lewis je naravnost fenomenalno upodobil človeka, ki se skozi film vseskozi spreminja in postaja iz minute v minuto podložnik denarja. Nekako v senci Lewisa blesti tudi Dano, ki je ob Hirschu zame najbolj nadarjen mlad igralec Hollywooda. Izjemna fotografija, ob kateri lahko film spremljaš le odprtih ust. Paul Thomas Anderson, zame najboljši še živeči režiser, se je zopet izkazal, tokrat s povsem drugačnim filmom. Raziskoval je vpliv denarja (nafte) na človeka, prava karakterna študija. Človek se ob končanem filmu lahko le zamisli ob temah, ki jih odpira film. Odlično uspela kombinacija žanrov, ki ne razočara v nobenem pogledu.

  • Share/Bookmark


The Boat That Rocked

13 08 2009

Obdobje šestdestih je zaznamovalo veliko dogodkov, oseb.  To je bilo pestro desetletje, desetletje borbe za enakost, desetletje Kennedyjev, desetletje vojne, desetletje uporništva in seveda desetletje glasbe, predvsem popa in rocka, ki sta takrat za vselej zaznamovala svet glasbe. Morda so šestdeseta celo glasbeno najpomembnejše desetletje, o tem morda drugje, drugič. Vsekakor pa je bila glasba iz šestdesetih všečna, zanimiva. Film The Boat That Rocked nas popelje nazaj v ta leta, ko je bila glasba še glasba, ko so glasbeniki še ustvarjali glasbo za dušo.

The Boat That RockedFilm je zanimiva izkušnja, ki je predvsem smešna. Nikoli ne primankuje smešnih trenutkov, kar je po eni strani tudi dobro. Humor ni pretirano inovativen, a vseeno privabi nasmešek na obrazu. Žal se več kot nasmihal nisem, manjkalo je trenutkov, kjer se le prepustiš in spustiš smeh iz sebe. Vsekakor je film dobro orodje za preganjanje dolgčasa, s te plati svojo nalogo odlično opravi. Vseskozi je prisotno nekakšno vzdušje, v katerem se počutiš, kot da si res zraven na ladji, kjer veljajo rock’n'roll pravila.

Izpostaviti je potrebno izvrstno glasbo, ki še okrepi ta topel občutek, ki ga film ustvari v gledalcu. Izdelka “pravi” rockerji vsekakor ne smejo zamuditi in tudi ne bodo razočarani nad njim. Celotno gledano je film lep poklon šestdesetim in glasbi nasploh, piko na i pa dodajo še konec in odjavni napisi. Zgodba je zanimivo zamišljena, a na način, na kakršnega se je Curtis lotil zgodbe, je film krepko predolg. Zanimivo bi bilo videti bolj dramatičen pristop da ideje. V tem primeru bi bil lahko film tudi daljši oz. enako dolg kot zdaj. Dramatičnega materiala je skozi zgodbo dovolj, na trenutke dobiš celo občutek, da bo film zavil v te, dramatičnejše vode, a nato sledi šala, ob kateri je takoj pozabljeno na stare zamere.

Igralska zasedba svoje delo opravi z odliko, liki so zanimivi, a kot sem že omeil, bi lahko ob drugačni izvedbi bili še zanimivejši, bolj “globoki”. Predvsem mi je v spominu ostal Hoffman, ki prepričljivo odigra “Grofa”, lik seveda ni preitano kompleksen, a vseeno nam Hoffman postreže z dobro igro tako kot večina ostalih igralcev.

Menim, da je film najbolje vzeti kot lahkotno komedijo, ob kateri ne manjka odlične glasbe, ki pomirja dušo, ob kateri pozabiš na probleme zunanjega sveta in se le prepustiš ogledu filma, hkrati pa je film odličen “homage” rock’n'rollu. Izdelek spada med boljše filme leta do zdaj, a leto je še dolgo in prepričan sem, da se ob koncu leta ne bo prav veliko govorilo o njem. Edino možnost vidim le na podelitvi globusov, kjer bi film lahko posegel po kakšni nominaciji v kategoriji mjuziklov in komedij.

Dodajam še link do recenzije Jana G., če sam seveda nima nič proti ;)   … klik

“Rock’n'roll!”

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Harry Potter and the Half-Blood Prince

11 08 2009

Po dveh letih spet nov film o dogodivščinah mladega čarovnika posnet po predzadnji istoimenski knjigi iz zbirke knjig o priljubljenem lončarju. Pred ogledom niti nisem pričakoval preveč, saj sem že iz prvih petih filmov potegnil dejstvo, da je knjiga mnogo bolj magična od filmov. Sam sem namreč precejšen oboževalec knjig o Pottru. Film pa je v primerjavi s knjigo slabši, a vseeno boljši od nekaterih svojih prednikov.

Harry Potter and the Half-Blood PrinceZgodba govori o dogodivščinah v šestem letniku šolanja Harryja in o vsem kar se dogaja med letom. Tehnično gledano je film povsem zadovoljiv: Prisotni so dobri efekti, lična scenografija in (kot vedno) ravno prav čarobna glasbena podlaga. Solidna je tudi montaža, a vseeno menim, da bi se dalo še več stvari odrezati iz filma, predvsem to ljubezensko lovljenje se mi je zdelo dokaj nesmiselno. Nekateri prizori so se mi zdeli popolnoma zadeti, kot da bi še enkrat bral knjigo, medtem ko je mnogo trenutkov, kjer je vse skupaj preveč dolgočasno. Igra je pač takšna kot je, nič posebnega, brez presežkov. Izpostavil bi še na pogled zanimivo fotografijo.

Ob končanem ogledu nisem bil niti razočaran niti navdušen, dobil sem ravno to kar sem pričakoval, zanimiv film, ki je vreden ogleda, a še daleč ne dosega kvalitete knjige. Razočaran sem bil morda le nad koncem, ki nekako niti ne daje občutka, kot da je konec. Skrbi me le dejstvo, da so se iz sedme knjige odločili narediti dva filma, sam sem namreč še vedno mnenja, da bi se ob dobri izbiri prizorov dalo narediti normalno dolg film iz čisto vsake knjige brez izpuščanja pomembnih prizorov. Pa vendar je bil film zanimiv, več žal ne.

“Times like these, dark times, they do funny things to people. They can tear them apart.”

6/10

  • Share/Bookmark


The Hurt Locker

6 08 2009

Po daljši odsotnosti od pisanja bloga se spet vračam in to v slogu, z enim izmed najboljših treh filmov tekočega leta, The Hurt Locker. Film si je na lanskem beneškem festivalu prislužil kopico nagrad in nominacijo za zlatega leva, a je šele letos izšel v ZDA, kar ga že uvršča med favorite za razne nagrade ameriške filmske akademije. Tudi mene je film na večih ravneh navdušil in presegel moja pričakovanja.

The Hurt LockerV sredino je postavljena zgodba ameriških vojakov v Iraku, ki so specializirani za odstranjevanje bomb, min in podobnih nečednosti. Mi spremljamo vojaško in zasebno življenje vojaka Jamesa, ki ga je odigral več kot soliden Jeremy Renner. Sama zgodba je zelo zanimiva, gledalca kar potegne vase in izjemno nazorno prikaže življenjski stil vojakov v Iraku in njihove skrbi ter njihov običajen delovnik, ki je poln nepričakovanih situacij. Navkljub preprostosti dialoga je film vseskozi poln, niti za trenutek se ne dolgočasiš, k čemur veliko prispeva tudi izjemna montaža, tehnikom ne uide nominacija za oskarja.

Igra je izjemna s strani vseh igralcev, sam bi izpostavil Jeremyja Rennerja in Anthonyja Mackieja, slednji ima tudi prizor, v katerem pokaže vso svojo igralsko širino, prava čustvena bomba. Čeprav bo letos konkurenca v kategoriji glavne moške vloge izjemna imam občutek, da bi Renner ob vsesplošnem uspehu filma lahko prišel zraven, nekaj možnosti ima sicer tudi Mackie, a pot je še dolga. S tehničnega vidika je film presežek v vseh mogočih pogledih, kot sem že omenil je montaža izjemna, tudi fotografija izstopa in seveda zraven spadata še montaža in mešanje zvoka.

Mnogi film označujejo zgolj kot akcijski “flick”, ti ljudje nimajo blage o filmu nasploh. The Hurt Locker je izjemna vojna drama, ki preučuje globine človekove duše in psihe. Na trenutke je zgodba tako čustveno centrirana, da se popolnoma vživiš v karakterje, a naslednji trenutek že sledi akcija, pri kateri kar pozabiš dihati. Pa smo le dočakali film o vojni v Iraku, ki ne razočara, ravno nasprotno je film presežek v mnogih pogledih, zadovoljni bodo tako ljubitelji vojnih dram, kot tisti, ki so jim pisani bolj akcijsko obarvani filmi. The Hurt Locker je vsekakor hvale vreden dosežek, čigar ime bomo proti koncu leta slišali čedalje več.

“The rush of battle is often a potent and lethal addiction, for war is a drug.”

9/10

  • Share/Bookmark