Film

Tisti najbolj agresivni in oskarjev željni oboževalci filmske umetnosti so se z letošnjo podelitvijo najprestižnejših kipcev v svetu filma pričeli ukvarjati že precej zgodaj v letu 2009, če smo natančni že kar takoj po podelitvi lanskih kipcev. Takrat so se kot glavni favoriti omenjali Shutter Island, Nine, The Lovely Bones pa tudi Public Enemies. Od teh so vsi pogoreli, le Nine še lahko upa na kakšno nominacijo, a še vedno velja dejstvo, da so se proti njemu postavili skoraj vsi kritiki. Takrat še ni bilo ne duha ne sluha o naslovnem filmu, šele proti koncu poletja so se začeli napovedniki spraševati, če morda res ne bo to eden izmed favoritov. Pa še kako prav so imeli. Že ko sem videl prvi trailer sem bil navdušen, sledili so še drugi, poslušal sem še soundtrack, bral novice o filmu in bil do izida praktično vseskozi na trnih. V vlogi scenarista, producenta in režiserja se je znašel razmeroma mlad moderni mojster filmov, Jason Reitman. Se ga še spomnite? On je tisti, ki je problem kajenja spremenil v eno izmed najboljših modernih satir in iz na videz enostavne najstniške komedije naredil nominiranca za kopico oskarjev, med drugim tudi najboljši film. Še pred tem je pobral veliko nagrad s svojimi kratkimi filmi, ki so pogosto precej satirične narave. Thank You For Smoking in Juno pa sta zagotovo dva izmed boljših filmov zadnjih let, a tokrat je uspel Reitmanu (še) večji met. Up In The Air je portret posebnega človeka, ki sicer misli, da živi popolno življenje, a seveda določene nujnosti manjkajo in na tak način v življenju išče »milje«, smisel, ljubezen in še kaj. Končni produkt pa je vse več kot le bistra komedija (pa že to ni malo), tukaj je govora o eksistencialni drami, ki nam nudi več možnih teorij in pogledov na življenje ter nam kot gledalcu prepusti možnost izbire in iskanja »naše resnice«. Nekaj dni nazaj sem objavil »pregled dekade«, če se spomnite? Sedaj pa mi ne preostane drugega, kot da se vprašam, če sem le bil nekoliko prehiter. Odgovor je pritrdilen, Up In The Air je zagotovo daleč najboljši film leta 2009 in eden izmed najboljših filmov desetletja.

George Clooney nastopi v vlogi Ryana Binghama, človeka, ki ga želite najeti, če morate koga odpustiti. Pri svojem početju je pravi profesionalec. Poleg službe je njegov življenjski cilj zbirati »zračne milje« ter postati 7. človek, ki bi mu uspelo preseči številko deset milijonov milj. Izogiba se intimnih stikov in živi praktično v zraku, svoj način življenja ljubi in ga izvaja z neizmerno metodičnostjo in preciznostjo. Njegovo početje pa je postavljeno na glavo, ko podjetje predstavi nov sistem odpuščanja, »web-cam« sistem. To bi Ryanu seveda onemogočilo potovanje in tako bi se bil prisiljen ustaliti in živeti »normalno« življenje. Reitman se vseskozi film poigrava z najosnovnejšimi vprašanji o smislu vsega, pomenu življenja in iskanju samega sebe. Poleg vseh eksistencialnih vprašanj je prisotna še plat zgodbe, ki je osredotočena na moderno »digitalizacijo«. Terminacija navidez nepotrebnih personalnih stikov s pomočjo modernih tehnologij. Tu se izkaže aktualnost sporočila, ki ga nosi film, saj trenutno živimo v svetu, ki je že močno potopljen v tehnološko morje in osebni stiki se na tak način izgubljajo, kar pa vodi v čedalje več »računalniških« odnosov, ki seveda niso sposobni zamenjati pristnih človeških na več ravneh. A tu se sporočilnost še ne konča. Tu je še prisotnost gospodarske krize in vpliv le-te na posameznike, ki so (ali pa tudi niso) izgubili službe zaradi nje.

Morda ste že kje prebrali, kako je Reitman scenarij pisal že leta 2002 in je nato dobil priložnost za snemanje zgoraj omenjenih filmov, kar je seveda izkoristil. Takrat je bilo gospodarstvo še dokaj močno, a sedaj se mu je ponudila idealna priložnost za osvetlitev modernega problema gospodarske krize in muk, ki jih preživlja odpuščena delovna sila. Motiv gospodarske krize uspe Reitmanu idealno vnesti v film in prizori odpuščanja ter praznih pisarn gledalcu res pridejo do živega in pustijo nek vtis. Če smo pa že pri prizorih odpuščanja bi omenil še eno zanimivost. Igralci v teh prizori v bistvu sploh niso igralci, gre za ljudi, ki so dejansko izgubili službo in so v kamero povedali tisto, kar so, oziroma so želeli, povedati svojim delodajalcem. Med tem so bili vseskozi prepričani, da gre za dokumentarec. Tu se večkrat pojavljajo razna že znana vprašanja »zakaj jaz?«, »zakaj zdaj, po 10 letih…?«, »kako naj sedaj nahranim družino?« itd. Nekaj odgovorov sicer dobimo, a večinoma so to generični, profesionalizirani odgovori s strani mojstra jezika, Ryana Binghama, katerih namen je kratkotrajno zadovoljiti odgovorov željno ljudstvo. Odgovori na tista najzahtevnejša in najpomembnejša vprašanja, ki jih zastavlja film, pa so prepuščeni nam, gledalcem. Skozi dogajanje smo sicer predstavljeni več filozofijam na vprašanja smiselnosti vsega in univerzalnega pomena življenja, tako je izbira povsem naša, saj vsak izmed karakterjev predstavlja svojo teorijo, nam je potrebno le izbrati stran ali še bolje, povezati vse ideje in iz filma potegniti svojevrstno izkušnjo.

Reitman je s svojim tretjim celovečercem tudi v tretje zadel v polno. Njegova režija je kot v prejšnjih filmih odlično tempirana. Filmu ne manjka komičnih in dramatičnih trenutkov, ki pa se med sabo odlično povezujejo in prav s pomočjo Reitmana tvorijo prijetno vzdušje, ki se skozi film odlično spreminja in je v nekem trenutku emocionalno povsem nabito, medtem ko drugič povsem lahkotno in sproščeno komično. K tem vsekakor pripomore tudi vrhunski nabor glasbe, ki vključuje tudi izjemno pesem »Help Yourself«, ki je povsem krivično izključena iz boja za naj pesem. Ta nastopi v enem izmed najlepših trenutkov v filmu, kar le še okrepi pripovedno moč filma. Da ne ostanem le pri tej skladbi, so tu še »Goin’ Home«, »The Snow Before Us« in »Up In The Air«. Slednja je predvsem zanimiva zato, ker jo je ustvarjalec napisal sam in nato poslal Reitmanu, ki jo je vključil v film. Za piko na i pa je tu še izjemna predstava Georga Clooneyja, ki kaže svoj talent in se povsem spoji s svojim likom in poskrbi za odlično, a precej subtilno in »nevidno« igro. Pavšalni opazovalci seveda ne morejo opaziti vrhunske predstave, saj njena moč izvira iz tistih najbolj skritih čustev in dvomov, ki jih je pozornemu gledalcu moč opaziti skozi celotno dogajanje in vsak si jih lahko interpretira na lasten sebi ljub način.

Sam sem se povsem poistovetil s protagonistom in njegovo navidezno nesmiselno obsesijo po nekem neobičajnem, a unikatnem dosežku ter njegovim iskanjem sreče in navsezadnje smisla življenja. Ko pogledam nazaj, bi rekel, da me od vsega še najbolj moti dolžina filma, saj si konca filma nisem niti približno želel, tako zelo so me liki potegnili vase. To je precej redek učinek filmov, a takšne filmske dosežke, ki temeljijo na čisti in močni dramaturgiji, odlično spisanih likih, bistrih dialogih, jasni ter pomembni sporočilnosti, superiornih igralskih predstavah in suvereni ter spretni režiji je potrebno ustrezno nagraditi, sploh ker svoj uspeh bazirajo na klasičnih vrednotah Hollywooda in ne na astronomskih proračunih ter vrtoglavih vizualnih efektih. Up In The Air torej priporočam vsem ljubiteljem klasičnih filmskih vrednot , saj bodo ti definitivno sposobni spoštovati skoraj perfektno kreacijo, ki je uspela Jasonu Reitmanu in njegovim sodelavcem. Govora je o brez dvoma najboljšem filmu leta 2009 in enem izmed najboljših filmov, kar sem jih videl v življenju. Klasika, ki si jo bom ogledal še mnogokrat in sem prepričan, da skozi čas ne bo izgubila svojega čara.

»How much does your life weigh?«

Ocena: 10/10

Pa je tu še zadnja letošnja objava in mislim, da izbor teme skorajda ne bi mogel biti boljši, saj na to temo vsakdo kaj razmisli in pušča mnogo vrat odprtih. Za nami je leto 2009 in s tem tudi prvo desetletje tretjega tisočletja. V teh letih se je zgodilo marsikaj zanimivega tako na področju filma kot tudi na vseh ostalih mogočih področjih. Seveda tukaj ravno ne bi zgubljal besed o političnih in ostalih spremembah, ki so se godile v zadnjih desetih letih, temveč bi dal rad precej večji poudarek na filmsko dogajanje v zadnjih letih. Mnogo kritikov ob zaključku leta 2009 objavlja lestvice najboljših filmov desetletja. Nekatere so si dokaj podobne, nekatere ne toliko, a tudi sam sem se odločil, da bom sestavil lestvico desetih najboljših filmov tega desetletja, saj menim, da si filmi to nekako »zaslužijo«. Poleg lestvice sem se odločil, da bom podelil tudi neke vrste lastne nagrade, recimo »oskarje desetletja« v raznih kategorijah ter tam izpostavil (po mojem mnenju) najboljše dosežke. Opomnil bi le še na nekaj. Upam, da ne boste iskali raznih povezav med lestvicami, ki jih pišem, saj so mi vsi filmi na teh lestvicah res odlični, a zaradi raznih dejavnikov kaj hitro menjajo vrstni red. In morda mi določen film v drugačni konkurenci bolj sede kot drugje, morda je preteklo več časa in na tak način se ustvarijo drugačni občutki o filmu itd. Pa saj tudi vi spremljate filme in veste kako to gre. Dejstvo je, da se vseskozi spreminjamo in s tem tudi naši občutki do filmov ter dojemanje in povezanost z vsebino.

Prepričan sem, da je bilo to desetletje celotno gledano kar precej plodno. Morda so vmes sicer res prisotna leta, ko ni bilo ravno izstopajočih izdelkov, a pri sestavljanju lestvice sem ugotovil, da sem imel pri krčenju seznama s približno 30 na 10 kar precej težav, tako da je čisto mogoče, da je zaradi zanimive, da ne rečem težke, konkurence kakšen film tudi odpadel s seznama. Zato se mi zdi edino pravilno da ob lestvici pripišem še določene naslove, ki se mi zdijo vse več kot povprečni in so se me dotaknili na več ravneh. Morda sedaj, ko gledam nazaj na lestvico, ugotavljam, da je preveč ameriških filmov, a nekateri neameriški so bili zelo blizu deseterice, a se niso uspeli prebiti naprej. Priznam pa tudi to, da pogledam precej več ameriških filmov, a obenem tudi verjamem, da se v množici nesmiselnih »blockbusterjev« in raznih romantičnih komedij najdejo tudi zelo kvalitetni filmi, ki so predvsem zaradi višjih proračunov tudi boljši od filmov tuje produkcije. Seveda s tem ne želim reči, da so manj kvalitetni, le preprosto želim poudariti, da se z več denarja da ustvariti bolj gledljiv film, ki lahko ima boljše igralce in tehnično osebje z režiserjem na čelu, po kakovosti zgodbe gledano pa je še vedno na izredno visokem nivoju.

Da pa ne bom preveč dolgovezil, bi kar prešel k stvari. »Nagrade« sem podelil po lastnem videnju in tako niso nikakršna posledica dejanske vrednosti, odražajo le mojo predstavo o najboljših dosežkih tega desetletja in stvareh, ki so mene najbolj navdušile. Za konec bi rad voščil še srečno, uspešno in predvsem zdravo novo leto, v katerem vsem želim veliko dobrih filmov in čim manj nepotrebnega »jamranja«, torej vas vse pozivam k optimističnem gledanju v prihodnost in hvala da me spremljate ter računam na vas tudi v prihodnjem letu. Srečno 2010!

Malo jim je zmanjkalo do »špice« (v naključnem vrstnem redu):

- Requiem For A Dream

- Traffic

- Cidade De Deus

- Mar Adentro

- Crash

- Sin City

- Thank You For Smoking

- Babel

- Das Leben Der Anderen

- Into The Wild

- The Curious Case Of Benjamin Button

- Old Boy

- The Cove

- Mulholland Dr.

Top 10 2000-2009:

10. Lost In Translation (2003)

9. Amores Perros (2000)

8. Inglourious Basterds (2009)

7. There Will Be Blood (2007)

6. Little Miss Sunshine (2006)

5. Adaptation (2002)

4. Vanilla Sky (2001)

3. Synecdoche, New York (2008)

2. The Fountain (2006)

1. Eternal Sunshine Of The Spotless Mind (2004)

Ja, zavedam se, da so na seznamu trije filmi Charlieja Kaufmana, a priznam, sem njegov velik fan. Preprosto z lahkoto se povežem praktično z vsakim njegovim delom in ob tem vsakič na drugačen način, kar je pravzaprav največji čar vsega. Med tretjim in drugim mestom vidim kar veliko povezanost, saj gre tu za filma, ki sta mi dala misliti daleč največ od vseh teh na seznamu in tudi tistih izven seznama. Oba vredna več ogledov. Morda tu še najbolj izstopa Vanilla Sky, a mimo občutkov, ki sem jih imel ob gledanju pač ne morem. Seveda se zavedam, da gre za precej »nepopoln« film, a konec in glasba sta v meni naredila svoje.

Najboljši režiser »00’s«:

1. Darren Aronofsky (The Fountain, Requiem For A Dream, The Wrestler)

2. Alejandro Gonzalez Inarritu (Babel, Amores Perros, 21 Grams)

3. Joel & Ethan Coen (No Country For Old Men, O Brother, Where Art Thou?, Burn After Reading)

Glavna moška vloga:

1. Daniel Day-Lewis (There Will Be Blood)

2. Mickey Rourke (The Wrestler)

3. Benicio Del Toro (Traffic)

Glavna ženska vloga:

1. Kate Winslet (Revolutionary Road in praktično vse ostalo)

2. Ellen Burstyn (Requiem For A Dream)

3. Scarlett Johansson (Lost In Translation)

Stranska moška vloga:

1. Javier Bardem (No Country For Old Men)

2. Paul Dano (There Will Be Blood)

3. Eddie Murphy (Dreamgirls)

Stranska ženska vloga:

1. Jennifer Connely (Requiem For A Dream)

2. Mo’nique (Precious)

3. Adriana Barraza (Babel)

Izvirni scenarij:

1. Eternal Sunshine Of The Spotless Mind (Charlie Kaufman)

2. Little Miss Sunshine (Michael Arndt)

3. Lost In Translation (Sofia Coppola)

Prirejeni scenarij:

1. Cidade de Deus (Braulio Mantovani)

2. Traffic (Stephen Gaghan)

3. No Country For Old Men (Joel & Ethan Coen)

Animirani film:

1. Wall-E

2. Finding Nemo

3. Up

Fotografija:

1. Rodrigo Prieto (Babel)

2. Anthony Dod Mantle (Slumdog Millionaire)

3. Roger Deakins (O Brother, Where Art Thou?)

Montaža:

1. Sang-Beom Kim (Oldboy)

2. Sally Menke (Kill Bill, Inglourious Basterds)

3. Joel & Ethan Coen (No Country For Old Men)

Glasbena podlaga:

1. Clint Mansell (The Fountain, Requiem For A Dream)

2. Gustavo Santaolalla (Babel, Brokeback Mountain)

3. AR Rahman (Slumdog Millionaire)

Pesem:

1. »The Wrestler« (The Wrestler)

2. »Everybody’s Gotta Learn Sometimes« (Eternal Sunshine Of The Spotless Mind)

3. »Man Of Constant Sorrow« (O Brother, Where Art Thou?)

Seveda bo sledila še lestvica najboljših filmov leta 2009, a si moram ogledat še nekaj pomembnih naslovov. Kdo ve, morda kateremu od teh uspe priti celo na zgornji seznam. Do takrat pa srečno in zdravo z obilico prijetnih filmskih ter življenjskih izkušenj.

Malo je takšnih, ki tako ali drugače še niso slišali za Clinta Eastwooda. V zadnjih petdesetih letih mu je uspelo ustvariti nekaj nepozabnih filmskih likov, med njimi morda najbolj prepoznaven Dirty Harry. S svojim trdim glasom mu vloge takšnih ali drugačnih »bad-boyev« naravnost idealno sedejo. Poleg igralske kariere mu je uspelo ustvariti še izjemno režisersko, za kar je bil nagrajen že z dvema režijskima kipcema. Kot njegova najboljša dela sicer slovijo precej depresivne in pesimistične drame. Tudi tokrat se je, tako kot v Gran Torinu, lotil problema rasizma, a pri tem uporabil precej drugačen pristop. Na tak način mu je uspelo posneti enega izmed najboljših inspiracijskih in športnih filmov zadnjih let.

V filmu je izpostavljen čas, ko je Južnoafriški republiki predsedoval Nelson Mandela. Ob prevzemu se je bil Mandela prisiljen soočiti z mnogimi težavami JAR-a, med drugimi tudi notranja neenotnost in rasna razdeljenost »pisanega naroda«. Mandela vidi rešitev vseh težav v ragbiju in tako prosi za pomoč kapetana ekipe Francoisa Pienaarja. Čeprav je film označen kot »športni«, športna tematika ni toliko pomembna in služi predvsem kot element skozi katerega nam je posredovano osrednje sporočilo o medsebojnem sodelovanju in pomembnosti medrasne strpnosti.

Kot sem že omenil je osnovno sporočilo v Gran Torinu dokaj podobno, a tam je sama zgodba precej naivna in preveč osredotočena na en sam dogodek, ki se pripravlja skozi celoten film, kar naredi sam film precej povprečen, ampak predvsem zaradi Clintove prepričljive režije in solidne igre se celotna filmska izkušnja dvigne na malce višji nivo. Pri Invictusu ni takšnih problemov, saj gre za resnično zgodbo, tudi nabor igralcev je precej boljši, režijsko pa je Clintu uspelo ohraniti umirjeno naracijo in odlično vzdušje iz Gran Torina, h kateremu je dodana boljša glasba, ki v ključnih trenutkih odlično izpostavi sporočilo in okrepi čustveno napetost. Poleg odlične glasbene podlage je tu še boljša fotografija, ki že v prvih prizorih izstopa in nakaže nadpovprečnost. Dejstvo je, da se je Clint režijsko že zelo izpopolnil, in da je v svojem umirjenem stilu praktično neprekosljiv, če za delo dobi vsaj soliden scenarij. Poleg vseh omenjenih elementov je tu še solidna igra obeh glavnih akterjev, Matta Damona in Morgana Freemana. Edina škoda po igralski plati je ta, da scenarij Damonu ne dovoljuje večje minutaže in s tem boljšega razvoja karakterja in čustev, česar je Damon vsekakor sposoben.

Po ogledu lahko rečem, da sem izredno zadovoljen, da so originalni naslov »The Human Factor« spremenili v »Invictus«. The Human Factor se namreč sliši precej obrabljeno, medtem ko Invictus deluje precej sveže in malce mistično ter poetično. Seveda me je film pozitivno presenetil, sej nisem pričakoval tako dobro gledljivega filma. Med znanci sicer veljam za dokaj nenaklonjenega Eastwoodovim dosedanjim izdelkom in njemu nasploh, a tu priznam odličnost Clinta in se strinjam, da je eden izmed najboljših režiserjev ta hip, objektivno gledano. Dejstvo je, da bi Invictus na letošnji podelitvi oskarjev veljal za glavne favorite, če Clint ne bi imel v žepu že štirih kipcev, tako mu preostane »le« boj za nominacije, kjer pa bo vendarle uspešen. Govora je definitivno o enem izmed najboljših filmov letošnjega leta, odličen inspiracijski film. Za konec bi dodal le še pesem Williama Ernesta Henleya z naslovom Invictus, ki je naravnost prečudovita.

“Out of the night that covers me,
Black as the Pit from pole to pole,
I thank whatever gods may be
For my unconquerable soul.

In the fell clutch of circumstance
I have not winced nor cried aloud.
Under the bludgeonings of chance
My head is bloody, but unbowed.

Beyond this place of wrath and tears
Looms but the Horror of the shade,
And yet the menace of the years
Finds, and shall find, me unafraid.

It matters not how strait the gate,
How charged with punishments the scroll.
I am the master of my fate:
I am the captain of my soul.”

Ocena: 9/10

Človek bi težko spregledal, razen če je živel v jami, da se je te dni po svetu začel predvajati Avatar, najnovejši produkt Jamesa Camerona, režiserja, ki ne potrebuje predstavitve. Mnogo je že bilo in še bo napisanega o tem znanstvenofantastičnem epu, ki je bojda najdražji film vseh časov, s proračunom ocenjenim na 280 milijonov dolarjev. Cameron ga je želel posneti že leta 1999, takoj za slavnim Titanikom, a bi takšni efekti takrat terjali do 400 milijonov dolarjev, kar pa seveda ni želel kriti noben studio. Deset let kasneje pa mu je le uspelo in do izida filma mu je uspelo ustvariti enormno količino »buzza«, ki mu ga je uspelo upravičiti z izjemnimi vizualnimi efekti.

Zgodba se odvija v prihodnosti, na oddaljenem planetu Pandora, ki je poseljen s svojim prebivalstvom, Na’ viji. Jake Sully, paraplegik in nekdanji marinec dobi priložnost, da bi sodeloval v znanstvenem projektu in seveda jo izkoristi. Njegov um prenesejo v drugo telo, avatar in tako se vizualna poslastica prične. Sam koncept filma je dokaj enostaven in že mnogokrat viden. Tok dogodkov je dokaj predvidljiv, kar pa je seveda dokaj pričakovano, saj drugače Cameronu verjetno ne bi uspelo dobiti tolikšnih sredstev za film, a navkljub preprosti zgodbi ne gre spregledati sporočilnosti filma, ki je predvsem ekološko obarvana. Ljudje namreč prepogosto uničujemo okolje za dobro gospodarstva in industrije, na ta način trpijo tudi razni domorodci in živali, kar pa seveda ni prav. To Cameronu uspe zelo natančno in slikovito prikazati, k temu pa prav gotovo pripomorejo efekti.

Pri tako astronomskem proračunu pa Cameron ne izgubi glave in ne izrablja efektov za »važenje«, ampak vseskozi služijo zgolj kot dodatek k zgodbi in pripomorejo pri osvetlitvi problematike in prikazu čustev. Poleg efektov je film tudi na ostalih tehničnih področjih izjemen. Tu je spretno uporabljena kamera, čustveno polna glasbena podlaga Jamesa Hornerja in tudi zaključna pesem »I See You« v izvedbi Leone Lewis. Film je torej režijsko gledano odličen, a po scenaristični plati precej obrabljen, čeprav ga tudi tu rešujejo določeni prizori, ko Cameron namensko citira starejše filmske klasike, denimo Full Metal Jacket.

Za tovrsten produkt seveda ni dovolj le ogromen proračun, temveč tudi izjemno vizionarski režiser, kar Cameron zagotovo je. Po Terminatorjih, Aliensih in Titaniku, mu je vso pridobljeno znanje uspelo združiti v Avatarju, kjer so vidni zametki njegovih prejšnjih izdelkov. Avatar torej ni le sci-fi, je tudi ljubezenska zgodba, akcijski spektakel epskih širin, ekološko osveščevalni izdelek in seveda neponovljiva filmska izkušnja, ki postane mojstrovina šele ob ogledu v kinu, po možnosti v 3-D tehniki.

Čeprav smo sedaj vajeni že praktično vsega, je Cameronu uspelo presenetiti celotno populacijo, ki kar dere v kinematografe, da si ogleda klasiko za kasnejše generacije. V okviru znanstvene fantastike je Avatar odličen izdelek, ki že stokrat viden koncept zapakira v novo, izjemno in osupljivo preobleko s foto-realističnim izgledom. Ogled vsekakor priporočam vsem, po možnosti v kinu, saj natanko takšno filmsko izkušnjo jaz pričakujem za ceno šestih evrov, pravo doživetje, kjer se za dobri dve uri in pol z mislimi prestavimo na prečudovito Pandoro in le občudujemo lepote narave, ki počasi, a vztrajno izginjajo. Hvala, James Cameron!

Ocena: 8/10

Očitno je le prišel čas, ko z vseh strani curljajo filmi z iraško vojno tematiko, niti ne skušam reči, da to ni bilo pričakovano. Pravzaprav je bilo vse skupaj le vprašanje časa in po Hurt Lockerju smo dobili še drugo bolj ali manj kvalitetno vojno dramo letos, The Messenger. Ta se za razliko od Hurt Lockerja osredotoča predvsem na življenje vojakov po vojni in njihovo resocializacijo. Režije se je lotil še dokaj neznani Oren Moverman, ki ga morda kdo pozna kot za oskarja nominiranega scenarista filma I’m Not There. Ta je svoje delo opravil z odliko.

V središče zgodbe je postavljeno povojno življenje vojaka, mladega vojnega heroja Montgomeryja. V domovini dobi novo nalogo, postane človek, ki seznani znance umrlih vojakov s tragično novico. V to ga uvaja navidezno surov in brezčuten Stone, ki je obenem alkoholik. Ben Foster in Woody Harrelson sta svoji vlogi opravila odlično, za kar je v veliki meri zaslužen tudi scenarij, ki njuna lika prikaže kot verjetni osebi, zato ni nič čudnega, da je Woody Harrelson trenutno v ožjem krogu favoritov za letošnjega oskarja za stransko moško vlogo. Sam bi njegov preformans označil kot njegov najboljši igralski vložek v karieri. Seveda bi bilo narobe trditi, da je Woody odigral bolje kot Foster, a oskar za glavno moško vlogo je letos precej oblegan z vseh strani in bil bi pravi mali čudež, da bi Fosterju uspelo sneti nominacijo v takšni gneči, medtem ko je Woodyjeva kategorija precej manj »polna« in tudi Woody si je že ustvaril določeno ime v Hollywoodu. Predvsem pa je pomembno to, da oba igralca na platnu izpadeta kot pravi tim, odlično sodelujeta skupaj, zgleda, kot da pri igri kar nekako spodbujata drug drugega in se dopolnjujeta in ravno to je najmočnejša točka filma.

Moverman se v svojem režijskem prvencu pokaže v dobri luči. Skozi zgodbo ustvari nek umirjen pripovedni tok, za kar pa je v veliki meri zaslužna tudi izbira glasbe ter sama instrumentalna glasbena podlaga, ki lahko (vsaj z mojega vidika) naredi iz povprečnega filma odlično filmsko izkušnjo. Ne pravim pa, da je to povprečen film. Niti ni odlična filmska izkušnja, je pa film, ki si zasluži omembo in predvsem s stališča psihologije dobro prikaže probleme, s katerimi se soočajo vojaki po prihodu domov. Seveda pa film na trenutke postane rahlo dolgovezen, predvsem proti koncu gledalec dobi občutek, da je videl že vse, in da se že precej vleče. Kljub dokaj težki tematiki pa film nekako ne dobi pravega čustvenega vrha, kar bi seveda omogočilo lažje in bolj zainteresirano spremljanje dogajanja. Razvoj karakterjev je sicer odličen, a kot sem že omenil filmu manjka močnejši konec in tisti »faktor x«, ki je pogosto nepredvidljiv in se lahko pojavi v mnogih oblikah.

Na koncu dneva se film vendarle izgubi v množici vojnih dram s poudarkom na resocializaciji vojakov v družbo, a naj vas to ne odvrne od ogleda, saj gre kljub vsemu za dokaj dober izdelek, ki je karakterno močan in nudi predvsem izstopajočo igro glavnih moških akterjev in tudi ostalih stranskih likov. Meni vsekakor ni žal tistih dveh ur, kolikor je trajal film, če ne drugega, sem lahko užival v dobri glasbeni kulisi in odlični igri.

Ocena: 7/10

Dejstvo je, da je ameriški nogomet v ZDA eden izmed najbolj priljubljenih športov, in da se v njem obračajo velike vsote denarja, kar nam The Blind Side nakaže že povsem na začetku, ko nas uvede v svet NFL-a, a dejstvo je, da velik del filma ne temelji zgolj na tej igri, ampak so v ospredje postavljeni bolj medčloveški odnosi in življenje Michaela Oherja in njegova zgodba o uspehu, ki se je sprva začela tržiti na knjižnih policah. Priredbe v film se je lotil John Lee Hancock, ki je kot kaže knjižno uspešnico pretvoril še v pravi filmski hit predvsem v ZDA.

Kot sem že nakazal nam film prikazuje predvsem neobičajno življenje Oherja, katerega se je odločil deliti z nami. Vse se začne z vpisom Oherja na katoliško šolo, kamor ga sprejmejo predvsem zaradi tamkajšnjega trenerja nogometne ekipe. Izkaže se, da je Oher brezdomec, katerega se usmili Anne Leigh Tuohy, na katero se Oher močno naveže in postaneta kot prava mati in sin. Zgodba nima posebnih presenečenj ali preobratov, a gledalcu nudi določeno mero dobrega počutja in nam prikaže človeško dobrino, kar ni tako zanemarljivo, saj je to vendarle ena izmed človekovih lastnosti, ki jo je vredno ceniti. Čeprav niso niti dialogi niti motivi preveč inovativni in film ne prinaša kakršnihkoli radikalnih sprememb oziroma inovacij na področju filmske umetnosti, je vseeno precej dobro gledljiv, saj gre za resnično zgodbo, kar pa na nas po navadi vpliva pozitivno in poveča mero sentimentalnosti v človeku.

Hancock svoje delo opravi solidno, skozi film ustvari določen tempo, ki je sproščen in gledalca nekako uspava ter v njem ustvari prijeten občutek, ki precej dobro dene po napornem dnevu. V glavni ženski vlogi se odlično znajde Sandra Bullock, katero smo vajeni videvati predvsem v raznovrstnih romantičnih komedijah in temu podobnim stvaritvam. Tokrat prevzame bolj resno vlogo, kjer dokaže, da je sposobna odigrati tudi glavno vlogo v že skoraj biografskem filmu, kar pa ni mačji kašelj, saj ona s pomočjo Quintona Aarona, ki igra Oherja, dejansko nosi dvourno biografijo. Vloga sama po sebi večinoma sploh ni pretirano zahtevna, a za tako samozavestno igro je potrebna določena mera karizme, katero pa Sandra zagotovo v ključnih trenutkih premore.

S prikazanim sem bil dokaj zadovoljen, saj česa pretirano ambicioznega niti nisem pričakoval. Zagotovo pa je k temu veliko pripomoglo dejstvo, da je Michael Oher resnična osebnost, ki si zasluži vsak peni od tiste pogodbe, ki jo je podpisal z Ravensi. Kar se mi pa zdi najpomembnejše od vsega, je pa dejstvo, da film gledalcu prikaže dejansko »sranje«, v kakršnem živijo določeni mladci, in da vidimo tudi to, da Oher ni edini nadarjen igralec nogometa v takšnem okolišu. Seveda je k njegovem uspehu močno pripomogel talent, a bi se takšen fant ob drugačnem spletu okoliščin kaj hitro lahko znašel ustreljen v kakšnem neuglednem delu mesta. Vsekakor priporočam ogled osebkom, ki imajo radi tovrstne filme in tudi ostalim ljubiteljem filma. To zagotovo ni niti blizu kakršnekoli mojstrovine ali presežka, ampak gre vseeno za dokaj solidno dramo o t.i. »ameriških sanjah«.

Ocena: 7/10

Morda tistim, ki več časa namenite novicam o filmskih nagradah ter špekulacijam glede naslednje podelitve oskarjev, naslon niti ni toliko tuj. Gre namreč za film posnet po zelo uspešnem romanu Push avtorice Sapphire. Veliko mero medijske pozornosti, ki je bila in je filmu še vedno posvečena, je vsekakor prinesla v ZDA (še vedno) zelo priljubljena Oprah Winfrey, ki je film javno podprla ter ga na veliko oglašuje med drugimi pa je tudi dodana kot producentka. Zmagovit pohod te socialno obarvane drame se je začel že na začetku leta, ko je bil izdelek režiserja Lee-ja Danielsa večkrat nagrajen na Sundenceu, festivalu neodvisnih filmov, a sedaj je seveda minilo že precej časa in iz tega malega filmčka je zrasel že precej resen, če ne eden izmed najresnejših, kandidatov za letošnjega oskarja za najboljši film in še kakšen kipec več.

Osrednja tema filma je življenje mlade Clarice »Precious«, ki se v svojem bednem vsakdanjem življenju sooča z raznimi ovirami, med katerimi največjo zagotovo predstavlja njena k nasilju in izkoriščanju nagnjena mati. Clarice je 16-letna Newyorčanka, ki je noseča že s svojim drugim otrokom in je zaradi tega suspendirana iz šole, kar sproži vnovične nemire znotraj družine in zadeve se razpletejo po svoje. Poleg že omenjenih motivov so prisotni tudi motivi incesta, najstniškega sanjarjenja, debelosti pa še česa. S tega vidika filmu zagotovo ne gre očitati kakršnegakoli pomanjkanja, a po drugi strani se zaradi mešanja raznih nasprotujočih si emocij vzpostavi vzdušje, ki za določene gledalce predstavlja hibo in ne odličnosti, kakršno ji pripisujejo mnogi kritiki v ZDA.

Zgodba me z vidika slovenskega gledalca ni prepričala, saj film zame predstavlja preveč depresije, ki je za moje pojme neokusno prepletena s sanjarjenjem mlade, debele najstnice. Seveda so določeni deli zgodbe dokaj dobri in sem se ob njih počutil, kot se po navadi počutim med ogledom le najboljših filmov, a če gledam na film kot na celoto, potem sem prepričan, da je osnovna premisa zanimiva, ampak preveč izumetničena in na trenutke je naracija preveč nazorna, kar gledalcu pusti grenak priokus.

Na področju igre pa je film zagotovo ogromen presežek, saj sta obe glavni igralki fenomenalni v svojih vlogah. Mo’nique vlogo nasilne matere odigra praktično brez napak, popolno. Scenarij ji je dovoljeval veliko t.i. »over-actinga«, kar akademija po navadi zna nagraditi. Če se zgodi, da bo njeno ime slišati v začetku marca, ko bodo podelili oskarje, potem to prav gotovo ne bo nikakršno presenečenja, saj si je s takšno igro zagotovo zaslužila vso hvale, katere je deležna. Gabourey Sidibe je podobno kot Mo’nique odlična, a v skupnih prizorih jo starejša kolegica vedno zasenči. Tudi Gabi je ena izmed glavnih kandidatk v svoji kategoriji, a njene možnosti so precej manjše kot Mo’nique-ine. V stranskih vlogah pa se pojavita tudi Lenny Kravitz in Mariah Carey, kar je gotovo še en element v enačbi vsesplošnega uspeha Precious.

Pred ogledom sem pričakoval veliko, a dobil sem nekaj srednjega. Nisem bil niti preveč navdušen niti preveč razočaran, kar pa je v bistvu že samo po sebi razočaranje, glede na to, da bi film (vsaj po mnenju najuglednejših kritikov) moral prepričati in navdušiti vsakega. Vsekakor filmu dajem določeno mero priznanja, saj so elementi, ki so prisotni, precej zahtevni in od režiserja zahtevajo veliko dela, da to približa gledalcem na čim bolj gledljiv način. Film torej uvrščam med boljše izdelke letošnjega leta, a ob tem dodajam, da so bili in še bodo boljši filmi letos, o katerih pa bom v tem mesecu zagotovo napisal še kaj.

Ocena: 7/10

Zombiji so se v zadnjem času že precej uveljavili na filmskem platnu, verjetno med nami ni človeka, ki še ne bi videl nobenega filma o, oz. z zombiji. Večina tovrstnih izdelkov seveda spada pod oznako grozljivk, trilerjev, akcij in podobnega. Povezovanje zombijev s komedijo ni ravno inovacija na platnu, saj je nekaj let nazaj izšel že britanski izdelek, Shaun Of The Dead. Tokrat v režiji novinca Rubena Fleischerja spremljamo zombijado z naslovom Zombieland, kjer so zombiji tarča raznih bolj ali manj inovativnih pobojev.

V osredje je postavljen mlad geek, ki ga poznamo pod psevdonimom Columbus, katerega je dobil, ker je bil namenjen v Columbus. Skozi film nam razlaga pravila, ki se jih je držal, da je preživel v t.i. Zombielandu, tako spoznamo tudi njegovo preteklost in njegove želje. Na poti v Columbus sreča Tallahasseaja (nadimek je dobil na enak način kot Columbus), ki živi za pobijanje zombijev in iskanje Twinkijev, prigrizkov, za katere meni, da dajo njegovemu življenju smisel.

V glavnih vlogah sta se zelo dobro znašla Woody Harrelson in Jesse Eisenberg. Woody več kot le zadovolji v vlogi brutalnega iztrebljevalca, enako velja tudi za Eisenberga, kateremu se pristno poda vloga mladega geeka. Woodyju vloga idealno pristoji, niti za trenutek ne dvomimo v njegovo pristnost.Dogajanje je polno humorističnih dogodkov, kar naredi film lepo gledljiv. Tudi akcijski prizori so dobro posneti in dialogi so zanimivi, a ne prinašajo nič novega, prisotnega je mnogo kopiranja drugih filmov,kar pa gledalca niti ne moti toliko, saj igralci svoje delo opravijo dobro.

Verjetno je kdo že zasledil, da je film na IMDb-ju prejel precej visoko oceno glede na žanr, trenutno ima namreč oceno 8.2 in je uvrščen na lestvico top 250. Izdelek je daleč od tovrstne lestvice, a si vseeno zasluži določeno mero priznanja. Glede na to, da ne gre za tipično komedijo ali grozljivko, bi film označil za všečno delo, ki je nadvse primerno za krajšanje dolgih večerov in sprostitev. Film od gledalca ne zahteva nikakršnega mišljenja ali zbranosti, preprosto nam prepusti ogled in zabavo. S tega vidika je film prav gotovo dober izdelek in ga priporočam vsakemu, ki išče film posnet v tovrstne namene.

Ocena: 7/10

Pa sem se le spravil skupaj in izdelal lestvico svojih najljubših tridesetih filmov vseh časov. Bolj obširno ne bom pisal o vsakemu posebej, saj ne verjamem, da bi to imelo nek smisel. Poskušal pa bom na kratko strniti tisto, kar me je pri filmu najbolj prepričalo, oz. kar se mi pač zdi omembe vredno. Lestvica ni odraz tega, kako je nek film objektivno dovršen in tehnično odličen, ampak odraža mojo lastno doživljanje filma in interpretacijo vsebine, tako da ne pričakujem, da se boste vsi strinjali s tem, a takšen je pač svet. Vsake oči imajo svojega “malarja”.

30. 25th Hour

Odlična igra Nortona in “Fuck” prizor ter konec so zame film naredili odlično izkušnjo.

29. Synecdoche New York

Morda najbolj globok film, kar sem jih kdaj videl. Tem in motivov je toliko, da bi lahko bilo posnetih ogromno filmov po tem enem.

28. Mar Adentro

Portret izjemnega življenja in ljubezni do morja, kar združuje vrhunska režija.

27. Sin City

Vsebuje nekatere vizualno najlepše prizore, kar jih je bilo posnetih.

26. Taxi Driver

Karakterna študija “maniaka”, ki gledalcu pusti veliko materiala za razmišljanje.

25. Into The Wild

Ustvarjeno vzdušje je neverjetno pristno in gledalca kar potegne vase, svoje pa dodajo določene zanimive filozofske misli.

24. Man On The Moon

Eden izmed najboljših preformansov v novejši zgodovini filma in biografija zelo interesantne osebe.

23. The Prestige

Suverena režija in inovativen scenarij držita gledalca v primežu vse do konca.

22. Babel

Kompleksnost pripovedi v vrhunski režiji poskrbi za odlično “razbito” pripoved.

21. There Will Be Blood

Denar, oblast, norost, Daniel Day-Lewis, milkshake

18. Full Metal Jacket, 2001: A Space Odyssey, Clockwork Orange

Poezija v različnih izvedbah mojstrsko prikazana na filmskem traku.

17. The Fountain

Pripoved o življenju s fantastično glasbeno podlago prikliče najgloblja čustva iz gledalca.

16. Oldboy

Neverjeten twist in zanimive misli naredijo film to, kar je.

15. Crash

Zelo dobro prikazana tematika rasizma, katero odlikujejo interesantne “podzgodbe”.

14. La Vita E Bella

Odličen film o razmerah v drugi svetovni vojni, ki je na trenutke precej žalosten.

13. Vanilla Sky

Pričakujem zgražanje, a zame je konec naravnost fantastičen. Občutek, ki ga imam med gledanjem konca je neponovljiv, zame film prekaša izvirnika.

12. Little Miss Sunshine

Pripoved, kateri ni para.

11. Forrest Gump

Portret človeka, ki premaga marsikaj in doživi skoraj vse.

10. Shawshank Redemption

Odlična zaporniška drama v kateri je vse na svojem mestu.

9. Adaptation

Film o pisanju filma, o pisanju filma, o pisanju filma… “so happy together”!

8. Cool Hand Luke

Posameznik proti sistemu.

7. Magnolia

Sem pač ljubitelj odličnih mozaičnih pripovedi, a ta je najboljša.

6. Eternal Sunshine Of The Spotless Mind

Precej unikatna ljubezenska zgodba, ob kateri človek ne ve natančno, kaj naj bi čutil.

5. One Flew Over The Cuckoo’s Nest

Upornik v psihiatričnem oddelku, briljantna igra Jacka Nicholsona.

4. American History X

Zelo pomembna drama, ki nosi veliko sporočilnost.

3. Pulp Fiction

“Dead nigger storage”, “Royale with cheese”, “Bad motherfucker” …

2. Fight Club

Kaos, anarhija in pretepanje. vse je združeno v vrhunski pripovedi z odlično igralsko zasedbo.

1. American Beauty

Morda se nikoli ne bom opogumil, da bi napisal kaj več o tej mojstrovini, saj sploh ne vem, kje bi začel. To je film o lepoti, o varanju, o zavedanju samega sebe, o predsodkih, o predmestju, o družbi in navsezadnje o življenju.

Nekaj let nazaj, ko sem si prvič ogledal štiridesetletnega devičnika, sem se nasmejal kot že dolgo ne. Film zame še vedno velja za eno izmed najbolj smešnih, zanimivih in originalnih komedij, kar sem jih videl. Nedolgo za tem je izpod peresa Judda Apatowa prišel nov izdelek, Knocked Up. Med ogledom sem nisem toliko nasmejal kot pri njegovemu prejšnjemu projektu, a mi je bil film vseeno zanimivejši od »devičnika«. Apatow je humorju dodal še kanček drame, kar je zame predstavljalo dokaj zanimiv film, ki me je precej pritegnil. Pred kratkim pa je v naše kinodvorane prispel še en izdelek mojstra novodobne komedije, Funny People.

Skozi film spremljamo življenje komikov, njihovo vsakdanje življenje ter razne stiske. V središče je postavljena zgodba o prijateljstvu med dvema dokaj različnima osebama, Simmonsom in Wrightom. Simmons je starejši in nesočuten človek, kateremu so dnevi šteti, Wright pa je mlad in ambiciozen komik, ki nima sreče v ljubezni. Simmons Wrighta vzame pod svoje okrilje kot osebnega asistenta, od koder sledi zgodba o iskanju ljubezni, prijateljstva, pristnih stikov in še česa.

Starejšega komedijanta je izvrstno upodobil Adam Sandler, ki bi si za svojo vlogo utegnil prislužiti nominacijo za zlati globus. Prikazal je zrelo igro brez nepotrebnega pačenja, kompleksnejša čustva je upodobil zelo verjetno in kar je najpomembnejše, uspelo se mu je vživeti v to vlogo, gledalec brez naprezanja čuti pristnost njegove igre. Dobro sta odigrala tudi Seth Rogen, ki je zame eden izmed precej podcenjenih igralcev v Hollywoodu, in Leslie Mann, ki upodobi Simmonsovo izgubljeno ljubezen.

Izdelek vsekakor ne bo všeč vsem, saj mešanje žanrov običajno ni ravno priljubljeno pri »povprečnih« gledalcih, sploh če gre za mešanje med komedijo in dramo. To od gledalca zahteva posebno razpoloženje in pripravljenost do sprejemanja tako drame kot komedije istočasno, oziroma eno za drugim. S humorističnega vidika je film zanimiv, na trenutke dokaj inovativen in smešen, a celotno gledano humor ni tisto, kar bi bilo v tem primeru Apatowovo glavno orožje. Zgodba gledalca potegne vase, vsebuje dovolj svežine, da gledalca ohrani zainteresiranega skoz film. Liki so vsi precej zanimivi, kar naredi ogled še zanimivejši in nas ohrani »prisotne« navkljub (pre) dolgemu času trajanja.

Čeprav sem celotno precej zadovoljen s filmom, me je vseeno nekaj stvari precej motilo. Prvo bi izpostavil dolžino filma. Za izdelek te vrste, bi bilo že pol ure manj čisto dovolj. Juddu ne uspe zbrati dovolj materiala za takšno, že skoraj »epsko« dolžino. Pred samim ogledom sem bil že precej »shypan«, saj sem slišal ogromno dobrega na račun filma, trailerji so bili zanimivi, napovedane so bile že razne nagrade itd. Po ogledu pa se nekako nisem uspel znebiti občutka, da sem le še enkrat pogledal trailer, a to je verjetno le posledica same navdušenosti nad filmom že dolgo pred samim ogledom. Kljub vsem motečim faktorjem je bil ogled filma zame pozitivna izkušnja, katero pa bi priporočal vsem ljubiteljem dobrih, zanimivih, drugačnih in tudi malce kompleksnejših filmov (morda je to malce premočna beseda, a vsekakor so vidni zametki nečesa »globljega«). Prepričan sem, da bi Apatow ob ugodnih razmerah bil sposoben še marsičesa večjega, kot je komedija. Navsezadnje dramatično napreduje iz filma v film in le upamo lahko, da se njegova rast ne bo ustavila.

Ocena: 8/10