About being lost

8 04 2012

Pa sem spet tu. Na mestu bi bilo kakšno sporočilo, pojasnitev, opravičilo itd. A tu na žalost nimam kaj dodati, težko je tudi reči zakaj sem se sploh lotil pisanja te objave ter kaj želim pravzaprav sploh povedati, deliti s svetom, iztisniti iz svoje duše. Razlogi so predvsem sebične narave, saj glavno vodilo predstavlja želja po samoizpolnitvi ter blaženju lastne duše, s tem ko dam iz sebe določena občutja, zato se vam v naprej opravičujem za to egoistično dejanje, a vsekakor verjamem, da ni brez smisla in nosi določeno mero sporočilnosti.

Kaj za vraga sem torej počel toliko časa? V samem bistvu je odgovor precej preprost, bil sem len, ukvarjal sem se s “tapravim lajfom”, zajemal življenje z veliko žlico, za kar sem si hvaležen, hvaležen pa sem tudi svojim prijateljem, prijateljicam in znancem, ki so mi polepšali ta čas. Sedaj sem se preselil v Ljubljano, študiram redno, zaenkrat mi gre precej dobro od rok, skratka še vedno se držim načela hakuna matata, saj je le-to edini princip, ki ti v življenju nudi zadovoljstvo in srečo. Filme seveda še spremljam, tudi na Liffe-u sem bil prisoten večino časa ter srečal tudi kakšnega blogerskega kolega, seveda me niste morali prepoznati na videz, a bilo je zanimivo.

Torej še vedno nisem prišel do bistva celotne objave, moja notranja stiska, ki izvira predvsem iz razočaranja nad današnjo družno in naivnem pretvarjanju, ki mu ni videti konca. Dejstvo je, da smo ljudje bitja, ki živimo za to, da se pretvarjamo. Živimo v umetni družbi, ki je zgrajena na umetnih temeljih, zato smo postali tudi mi plodovi te umetne strukture, ki ji pravimo družba. Včasih bi najraje odšel in se sploh ne vrnil, a družba je kot neko drevo, ki plete korenine okoli nas in starejši kot smo, težje se izvijemo iz primeža teh korenin, ki prihajajo v obliki družine, kreditov, službe, otrok, prijateljev… Žal.

Potem pa je tu še ljubezen, za katero pa še vedno nisem prepričan ali sploh obstaja. Nimam sreče na tem področju, saj sem precej zapletena oseba in sem povsem sam kriv za to, da postopoma usmerim ljudi stran od sebe. Ali je sploh mogoče biti skupaj z osebo, ki sta poprej povezana na povsem drugačnem nivoju? Človeška čustva so zanimiv pojav, zato se niti ne trudim več razumeti lastnih poželenj, čeprav včasih prav zaradi tega postanem povsem melanholičen.

Dovolj “bluzenja”… Za konec bom dodal še seznam filmov, ki so me v času, odkar sem nehal pisati pritegnili in v meni sprožili neke vrste notranji premik.

Hugo – oda ustvarjalcem filmov in cinefilom, naravnost prekrasno

Drive – preprosto eden izmed najboljših filmov vseh časov zame, režija brez para

Shame – prav posebna izkušnja je bila, ko sem si na Liffe-u ogledal to stvaritev, počutil sem se povsem ranljivega in na koncu bi najraje zaploskal ustvarjalcem

The Social Network – film, ki povzame današnjo družbo

Seveda jih je še precej, a ti so me najbolj navdušili, tako da si zaslužijo omembo v tem postu.

Se slišimo kmalu ;)

  • Share/Bookmark


Inception

27 07 2010

Vsak od nas je že kdaj na lastni koži izkusil moč našega uma oz. moč naše podzavesti. Najpogosteje to dojamemo šele v sanjah, kjer je pred nami navidezno neskončni domišljijski svet, ki se zdi v danem momentu še tako resničen. Seveda se tudi vsak izmed nas občasno posluži oz. je žrtev manipulacije, katere so sposobni le najspretnejši govorci, to se nam dogaja vsakodnevno. Ljudje se vključijo v naše življenje z željo po manipuliranju z našimi odločitvami in našo voljo, gre pač za težek svet, v katerem ni prostora za usmiljenje in za dosego ciljev bi bili ljudje sposobni storiti marsikaj, zato se poskus manipulacije s sočlovekom zdi navidezno nedolžna stvar. Chris Nolan je šel dlje, vzel je idejo manipulacije z umom in podzavest, ki je še kako neraziskano področje, in iz tega smo dobili Inception, film kjer domišljija res nima meja in se ljudje poigravajo z umom drug drugega, a ob tem nezavedno še z glavo gledalcev.

Nolan se je v filmskem svetu uveljavil že tako med poznavalci kot tudi med laiki, preprostimi ljudmi, ki so 2 leti nazaj le z odprtimi usti opazovali kako je Batmana spremenil v izredno kvaliteten akcijski triler in enega izmed najbolj dobičkonosnih filmov vseh časov. Tudi tam ni manjkalo manipulacije in vprašanj, ki zadevajo osebne odločitve ter etično korektnost dejanj. Malce boljši poznavalci se bodo spomnili Mementa, filma, ki je Nolana izstrelil med vodilne hollywoodske režiserje in kjer prav tako ne manjka psiholoških igric in dvomov o tem, kaj je resnično in kaj ne. Gre za enega izmed redkih režiserjev, ki je sposoben obenem zadovoljiti okuse množic in poznavalcev ter kritikov, kar seveda ni nikakršen mačji kašelj, sploh v današnjih časih, ko se zdi, da ljudi zanimajo le še tipični »pop-corn filmi«.

Skozi potek filma spremljamo protagonista Cobba, ki je profesionalni »tat idej«, a do njega pristopi podjetnik z mamljivo ponudbo, a izjemno zahtevnimi zahtevami, želi namreč vsaditi idejo, kar pa je bojda precej težja stvar. Od tu naprej se zgodba razvija in iz sekunde v sekundo nas film vleče vase, zelo podobno sanjam, saj do konca gledalec že popolnoma sprejme Nolanove zakone, a ob tem še vedno čaka na kakšno novo idejo, čeprav ve, da je izvedel že vse (paradoks, kajne?).  Tu superiorno delo opravi igralska zasedba, kjer nihče ne odstopa od povprečja v negativnem smislu. Leo svoje delo opravi več kot rutinirano in, kot vedno, povsem prepričljivo, morda se mu obeta nominacija, a konkurenca bo verjetno precej ostra, kot vsako leto.  Velja izpostaviti še Marion Cotillard, ki enostavno briljira v vlogi Cobbove pokojne žene.

Čeprav je film v osnovni premisi »le« akcijski triler, da ne bo pomote, že med akcijskimi trilerji bi lahko rekli, da spada v sam vrh, se skozi film porodi še ogromno drugih motivov in prikritih tem, s katerimi se je sposoben povezati vsak. Ravno to je tisto, kar se pričakuje od premetenega in unikatnega trilerja, da navkljub navidezni žanrski preprostosti še vedno vsebuje splošne teme in se ne omejuje zgolj na akcijo ter poleg premise nudi še neke vrste čustveni vrh, romantični »subplot« in motive, ki se nanašajo bodisi na etično korektnost, dvome o percepciji realnosti, vprašanje o relativnosti časa in neke vrste katarzo, ki daje gledalcu občutek blaženosti in mogočnosti filma. Navkljub izjemni težavnosti filma in kompleksnosti zgodbe pa me je vseeno zmotilo pretiravanje z akcijskim aspektom filma, ki se mi je zdel povsem nepotreben, saj bi film povsem »deloval« tudi brez nepotrebnega lovljenja in neprestanega streljanja.

Čeprav smo šele julija, se bom ozrl že v prihodnje leto, natančneje v februar, ko bo vsakoletna podelitev oskarjev. Sam vidim izjemno velik potencial in sem prepričan v mnogo nominacij za Inception, a koliko kipcev bo dejansko pobral, je odvisno od konkurence. V prid mu govori že dejstvo, da je Nolan zgrešil nominacijo za Temnega viteza, ki je bil izven tehničnih kategorij povsem spregledan (z izjemo izjemnega Ledgerja). Tudi Inceptionu se obeta obilica tehničnih nominacij, tu so na prvem mestu vizualni učinki, mešanje in montaža zvoka ter seveda izjemna montaža, brez katere vizualni učinki sploh ne bi imeli pomena, saj je film izjemno zmontiran, tako med akcijskimi prizori, kot tudi v bolj umirjenih momentih filma, nekaj scen je izjemno zmontiranih in vsa čast montažni ekipi, ki je naredila tudi tiste akcijske prizore nekaj posebnega in posebno doživetje, k čem pa so v veliki vlogi pripomogli tudi izjemni artistično počasni posnetki. Montaža se z roko v roki podaja tudi s fotografijo, ki je izjemna, samo pomislite ne določene sanjske prizore in prehajanje med njimi. Tu je še izjemna scena in vedno fenomenalni Hans Zimmer, ki je poskrbel za pravo ambientno glasbo in seveda Chris Nolan, ki s svojo precizno tempirano režijo in prefinjenim občutkom tako za akcijo kot čustva poskrbi za nepozabno filmsko doživetje. Za konec pa sem seveda prihranil najboljše, to je originalni scenarij, ki si vsekakor zasluži neke vrste priznanje za svojo unikatnost in izjemno kompleksno večplastnost zgodbe, ki v sodobnem svetu zagotovo predstavlja en velik presežek.

Če torej v teh poletnih dneh iščete dober film, potem ne glejte Inceptiona, saj tu ni govora o dobrem filmu, to je film, kjer mi kot zahtevnemu gledalcu zmanjka besed, saj predstavlja nov mejnik in je pionir v svojem žanru. Vsekakor pa priporočam ogled, le odklopite razum za dobri dve uri in bodite pripravljeni na abstraktno mišljenje, ki vam bo odprlo vrata v (za zdaj še vizionarski) svet bratov Nolan, kjer je vaš um vaše največje orožje in vaša ideja vaš najdragocenejši zaklad, kjer obstaja nova, vzporedna resničnost, svet podzavesti in sanj. Inception je zagotovo film poletja (leta?) 2010, to je akcijska zgodba, ki svoj uspeh temelji na temeljito izdelanem scenariju, tehnični popolnosti, inovativnih temah in najosnovnejših človeških čustvih ter željah.

op. a.: Morda bi dodal le to, da se sedaj skoraj vsi »kregajo« o pravilni razlagi filma in dejanj, seveda obstaja več možnosti, tudi sam imam lastno teorijo, a tega ne pišem, ker bi vam jo rad predstavil, rad bi le opozoril na nekaj pomembnega. Več časa kot boste zapravljali z ugotavljanjem »pravilne« razlega, bolj boste pozabili na resnične ideje, ki jih film ponuja, etična vprašanja, ki odpira in predvsem majhne čustvene delčke, ki film dvignejo nad začrtan žanr.

»What’s the most resilient parasite? An Idea. A single idea from the human mind can build cities.«

Ocena: 9.5/10

  • Share/Bookmark


Oskarji 2010

4 03 2010

Pa je le prišel ta čas v letu, ki ga cinefili precej nestrpno pričakujemo. Seveda so oskarji poseben filmski praznik, a ob tem se počutim dolžnega dodati, da počasi izgubljam zanimanje za njih. Zasluga za to gre predvsem enormni predvidljivosti, vse je dejansko jasno že decembra, nato le še čakamo tri mesece, da je vse uradno. Tu je še 10 nominirancev za najboljši film, ko bi jih bilo 5 povsem dovolj in temu podobne nečednosti. Navkljub visoki meri predeterminiranosti v zmagovalce vseeno upam, da me akademija pozitivno preseneti in postreže z dovoljšno mero zanimivih in “poštenih” presenečenj. It ain’t over ’till it’s over.

Film

zmagal bo: Hurt Locker

upam na: Up In The Air

moral bi biti nominiran: Invictus, Where The Wild Things Are

Precej trdno sem prepričan v slavje Lockerja, Avatar nima dovolj nagrad in nov način glasovanja ni v njegov prid. Verjamem pa, da so Basterdsi in Weinstein vse več kot sposobni narediti presenečenje, privrženci teh so namreč večinoma zelo zagreti in so, smatram da pripravljeni tudi postavljati ostale filme ne zadnja mesta, če bi s tem koristili svojemu favoritu. Sam sicer še vedno precej brezciljno upam na huronsko presenečenje in zmago Reitmanove kreacije.

Režija

zmagala bo: Kathryn Bigelow (Hurt Locker)

upam na: Jason Reitman (Up In The Air)

moral bi biti nominiran: Spike Jonze

Ženske bodo vendarle dobile svoj kipec tudi tu, presenetita lahko le Cameron in Tarantino, a menim, da nima v tej kategoriji nihče od teh dveh dovolj trenutne moči, da bi postregel s presenečenjem.

Glavni igralec

zmagal bo: Jeff Bridges (Crazy Heart)

upam na: George Clooney (Up In The Air)

moral bi biti nominiran: Sam Rockwell

Tudi tu ni ravno skrivnosti o favoritu, to je seveda Bridges, ki bo seveda povsem zasluženo prejel svoj prvi zlati kipec. Nevaren bi lahko bil le Clooney, a še to le v primeru, da se vse obrne v prid filma Up In The Air (precej malo verjetno).

Glavna igralka

zmagala bo: Sandra Bullock (Blind Side)

upam na: Carrey Mulligan (An Education)

morala bi biti nominirana: Melanie Laurent

Še vedno ne bi povsem izključil Carey Mulligan, kateri bi dal celo prednost pred Streepovo, saj ji razen globusa ni uspelo zbrati preveč pozornosti, a se bojim, da bo nagrajena »ameriška srčica« Sandra Bullock, ki je sicer odigrala povsem solidno, celo nad pričakovanji, a dejstvo je, da je letos naslovna kategorija zares boga.

Stranski igralec

zmagal bo: Cristoph Waltz (Inglourious Basterds)

upam na: Christoph Waltz (Inglourious Basterds)

moral bi biti nominiran: Anthony Mackie

Waltz že od maja ni pustil nikomur blizu, tako da bi na mestu ostalih nominirancev predvsem hotel uživati v večeru in se ne obremenjevati z morebitno zmago, saj je ta rezervirana za Waltza, čeprav bi bilo vseeno lepo videti Woodyja na odru…

Stranska igralka

zmagala bo: Mo’nique (Precious)

upam na: Vera Farmiga (Up In The Air)

morala bi biti nominirana: /

Če je Waltz v samem vrhu že od maja, je Mo’nique še močnejša, saj kraljuje že od lanskega februarja in festivala Sundance, kjer je pometla s konkurenco, sklepam, da bo na oskarjih precej podobno. Ponovno bi izpostavil možnost presenečenja s strani Clooneyjevih punc v primeru zmagoslavnega pohoda njihovega filma, a že samo dejstvo, da si bosta razdelili glasove ju nekako izključuje iz igre.

Originalni scenarij

zmagal bo: Mark Boal (Hurt Locker)

upam na: Quentin Tarantino (Inglourious Basterds)

moral bi biti nominiran: Funny People (Judd Apatow)

Morda najbolj zanimiva kategorija letos, saj imata tako Tarantino kot Boal že precej nagrad letos in sta dokaj izenačena v tej bitki, a glede na to, da napovedujem zmago Lockerju bom tudi tu prednost dal Boalu, čeprav je Tarantino vseeno izredno nevaren.

Prirejeni scenarij

zmagal bo: Jason Reitman, Sheldon Turner (Up In The Air)

upam na: Jason Reitman, Sheldon Turner (Up In The Air)

moral bi biti nominiran: /

Sploh ni dileme, zmagal bo najboljši, ki je povsem brez primerne konkurence (gledano po nagradah, filmi so sicer OK).

Animirani film

zmagal bo: Up

upam na: Up moral bi biti nominiran: /

Tujejezični film

zmagal bo: Das Weisse Band

upam na: Un prophete

moral bi biti nominiran: /

Kamera

zmagal bo: The Hurt Locker

upam na: Inglourious Basterds

moral bi biti nominiran: A Serious Man

Montaža

zmagal bo: The Hurt Locker

upam na: Inglourious Basterds

moral bi biti nominiran: Up In The Air

Glasbena podlaga

zmagal bo: Up

upam na: Up

moral bi biti nominiran: The Lovely Bones, Up In The Air, Moon

Pesem

zmagal bo: Crazy Heart; The Weary Kind

upam na: Crazy Heart; The Weary Kind

moral bi biti nominiran: Up In The Air; Help Yourself, Invictus; 9000 Days, Brothers; Winter, Where The Wild Things Are; All is Love

Scena

zmagal bo: Avatar

upam na: /

moral bi biti nominiran: Inglourious Basterds, Up In The Air

Kostumografija

zmagal bo: The Young Victoria

upam na: /

moral bi biti nominiran: /

Maska

zmagal bo: Star Trek

upam na: /

moral bi biti nominiran: District 9

Mešanje zvoka

zmagal bo: Hurt Locker

upam na: Inglourious Basterds

moral bi biti nominiran: /

Montaža zvoka

zmagal bo: Avatar

upam na: Inglourious Basterds

moral bi biti nominiran: /

Vizualni učinki

zmagal bo: Avatar

Dokumentarec

zmagal bo: The Cove

upam na: The Cove

moral bi biti nominiran: /

Kratki igrani – The New Tenants

Kratki dokumentarec – The Last Truck

Kratki animirani – A Matter Of Loaf And Death

Torej 6 oskarjev za Lockerja, 3 za Avatar, 2 za Crazy Heart in Up. Precej manj enostransko kot lani, a Slumdog je bil res razred zase praktično v vseh kategorijah. Čeprav takole napovedujem le enega oskarja za Basterdse še vedno menim, da so ob ugodnem in srečnem razpletu sposobni pobrati vsaj še 4 ali 5, predvsem na škodo Lockerja. To je to z moje strani, moja (ne)uspešnost pa se bo pokazala na podelitvi v nedeljo zvečer, morda pa le pride vera v nepredvidljivost nazaj, kdo ve…

  • Share/Bookmark


Crazy Heart

19 02 2010

Oskarji se bližajo, medtem ko so skoraj vse pomembnejše nagrade že podeljene in nobena skrivnost ni, da je Jeff Bridges glavni favorit za oskarja. Skozi kariero je do sedaj ustvaril mnogo presunljivih igralskih preformansov in ta nagrada bi poplačala tudi »dolg«, ki se je ustvaril na njegovo ime. Film Crazy Heart je šov, ki ga je ukradel vedno izvrstni Jeff, a poleg njegove igre je tudi zgodba zanimiva, sicer ne posebno izvirna ali močna, ampak vseeno predstavlja nadpovprečen izdelek ameriške filmografije.

Bad Blake je ostareli kantri pevec, ki je z leti postal precejšen alkoholik. Včasih je bil glavni, sedaj je le še senca tistega. Njegovo življenje je vse bolj prazno in bedno, vse dokler ne spozna mlade novinarke, v katero se zaljubi in si želi skupnega življenja. Odvisnost od alkohola pa mu tega seveda ne omogoča. V prvi vrsti gre tu za zanimivo karakterno študijo, v kateri ne manjka že dodobra obrabljenih motivov alkoholizma, kantri glasbe, propadanja, staranja, ljubezni in podobnih »klišejev«. To gledalca niti ne moti toliko, saj film niti ne skuša biti inovativen, glavni namen je prikaz umirjene zgodbe na gledalcem zanimiv način, kar pa novincu na režiserskem stolčku, Scottu Cooperju, nedvomno dobro uspe.

K umirjeni naraciji veliko doprinese dobra glasbena kulisa, gre povečini za country (očitno) glasbo, kar bo nekaterim bolj, drugim pa manj ugajalo, saj pri nas country ni ravno najbolj priljubljena zvrst. Ob vseh skladbah, ki se pojavijo očitno izstopa naslovna pesem, ki doprinese tudi veliko k zgodbi, »The Weary Kind«. Gre za odlično napisano besedilo, ki ob pravih tonih zadane prava čustva in odločno pripomore k čustveni moči filma.

Ljubitelji kakovostnih, nizkoproračunskih glasbenih dram zagotovo ne bodo razočarani, saj je Crazy Heart navkljub dokaj preprostemu zapletu nadpovprečna stvaritev, ki spada med boljše filme prejšnjega leta. Če ne drugega boste zagotovo uživali v igri Jeffa Bridgesa, ki se popolnoma zlije z likom Bada Blaka in je odločno na poti k svojem prvem (težko prisluženem) oskarju. Crazy Heart nam pove interesantno zgodbo na umirjen in iskren način, kar bodo nekateri cenili bolj, drugi pa pač manj…

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark


Kratko in jedrnato 1

13 02 2010

Zaradi pomanjkanja časa sem se odločil, da bom uvedel nov način podajanja svojih mnenj o filmih, a to seveda ne pomeni, da obsežnejših recenzij ne bo več. Namen tega je, da v nekaj vrsticah strnem občutke o nekaterih filmih, ki sem jih videl v preteklih dneh.

Couples Retreat

Ne prinaša nič drastičnih inovacij v svet filma, a s svojo lahkotno vsebino uspešno kratkočasi gledalca, če le-ta nima boljšega dela. Prisotnih je nekaj smešnih trenutkov, a večinoma gre za obrabljene štose, kar seveda ni nujno slabo, a kot sem že omenil, film ni ravno biser. 5/10

Clerks 2

dobro desetletje po prvih »trgovcih« nam je Kevin Smith prinesel drugo porcijo smeha in farse. Dočim se mi je prvi del zdel malo dolgovezen, je ta precej bolj poln (razumljivo, glede na to, da ima preceeeej večji proračun). Smith nam postreže z odlično situacijsko komedijo z zanimivimi liki, ki je sicer malce manj »pametna« kot predhodnik iz leta ‘94, a vseeno ena izmed boljših komedij »tam zunaj«. Seveda ne gre brez najboljših likov Smithovih filmov, Jaya in tihega Boba, ki kot vedno močno popestrita dogajanje in sta nepogrešljiv člen komedij Kevina Smitha. 7/10

Beerfest

Hja, kaj reči? Film zabava, a je na trenutke že precej nerealističen. Njegov osnovni namen je seveda zabavanje najstnikov, kar režiserju zagotovo uspe, a kaj več od zabave ta film ne nudi. Ljubitelji raznih Ameriških pit in podobnih stvaritev zagotovo ne bodo (preveč) razočarani. 5/10

Hard Eight

Prvenec meni najljubšega režiserja, ki tudi po tem filmu še (z lahkoto) vedno ostaja na tem mestu. Začne se dinamično, sredina je umirjena, konec pa da človeku misliti, vam je to kaj znano? Paul Thomas Anderson je ustvaril nadpovprečno kriminalko, ki nas postavi v življenje ostarelega gamblerja ter ljudi, ki se gibljejo okoli njega. V glavni vlogi naravnost blesti Philip Baker Hall, sicer odličen karakterni igralec, ki pa še vedno nima niti nominacije za oskarja (ali globus). Prava karakterna študija znotraj kriminalke, ki ima precej zanimivo zgodbo, to je tisto, kjer je PTA najboljši, večplastne zgodbe. Na trenutke sicer postane dolgočasno, a končna ocena je precej pozitivna. 8/10

Chasing Amy

Vsi so neizmerno hvalili When Harry Met Sally, Chasing Amy je zame mnogo boljši in prava nadgradnja komedije, ki prikazuje odnose med moškim in žensko in dojemanje ljubezni z različnih strani. Vse romantične komedije bi morale izgledati tako in ne bi bilo nobenih težav. Zopet Smith servira odlične dialoge, super misli in Jaya in tihega Boba, ki tokrat odigrata precej bolj resno in pomembno vlogo kot pri klerkih. 9/10Jay and Silent Bob

  • Share/Bookmark


Up In The Air

7 01 2010

Tisti najbolj agresivni in oskarjev željni oboževalci filmske umetnosti so se z letošnjo podelitvijo najprestižnejših kipcev v svetu filma pričeli ukvarjati že precej zgodaj v letu 2009, če smo natančni že kar takoj po podelitvi lanskih kipcev. Takrat so se kot glavni favoriti omenjali Shutter Island, Nine, The Lovely Bones pa tudi Public Enemies. Od teh so vsi pogoreli, le Nine še lahko upa na kakšno nominacijo, a še vedno velja dejstvo, da so se proti njemu postavili skoraj vsi kritiki. Takrat še ni bilo ne duha ne sluha o naslovnem filmu, šele proti koncu poletja so se začeli napovedniki spraševati, če morda res ne bo to eden izmed favoritov. Pa še kako prav so imeli. Že ko sem videl prvi trailer sem bil navdušen, sledili so še drugi, poslušal sem še soundtrack, bral novice o filmu in bil do izida praktično vseskozi na trnih. V vlogi scenarista, producenta in režiserja se je znašel razmeroma mlad moderni mojster filmov, Jason Reitman. Se ga še spomnite? On je tisti, ki je problem kajenja spremenil v eno izmed najboljših modernih satir in iz na videz enostavne najstniške komedije naredil nominiranca za kopico oskarjev, med drugim tudi najboljši film. Še pred tem je pobral veliko nagrad s svojimi kratkimi filmi, ki so pogosto precej satirične narave. Thank You For Smoking in Juno pa sta zagotovo dva izmed boljših filmov zadnjih let, a tokrat je uspel Reitmanu (še) večji met. Up In The Air je portret posebnega človeka, ki sicer misli, da živi popolno življenje, a seveda določene nujnosti manjkajo in na tak način v življenju išče »milje«, smisel, ljubezen in še kaj. Končni produkt pa je vse več kot le bistra komedija (pa že to ni malo), tukaj je govora o eksistencialni drami, ki nam nudi več možnih teorij in pogledov na življenje ter nam kot gledalcu prepusti možnost izbire in iskanja »naše resnice«. Nekaj dni nazaj sem objavil »pregled dekade«, če se spomnite? Sedaj pa mi ne preostane drugega, kot da se vprašam, če sem le bil nekoliko prehiter. Odgovor je pritrdilen, Up In The Air je zagotovo daleč najboljši film leta 2009 in eden izmed najboljših filmov desetletja.Up in the air

George Clooney nastopi v vlogi Ryana Binghama, človeka, ki ga želite najeti, če morate koga odpustiti. Pri svojem početju je pravi profesionalec. Poleg službe je njegov življenjski cilj zbirati »zračne milje« ter postati 7. človek, ki bi mu uspelo preseči številko deset milijonov milj. Izogiba se intimnih stikov in živi praktično v zraku, svoj način življenja ljubi in ga izvaja z neizmerno metodičnostjo in preciznostjo. Njegovo početje pa je postavljeno na glavo, ko podjetje predstavi nov sistem odpuščanja, »web-cam« sistem. To bi Ryanu seveda onemogočilo potovanje in tako bi se bil prisiljen ustaliti in živeti »normalno« življenje. Reitman se vseskozi film poigrava z najosnovnejšimi vprašanji o smislu vsega, pomenu življenja in iskanju samega sebe. Poleg vseh eksistencialnih vprašanj je prisotna še plat zgodbe, ki je osredotočena na moderno »digitalizacijo«. Terminacija navidez nepotrebnih personalnih stikov s pomočjo modernih tehnologij. Tu se izkaže aktualnost sporočila, ki ga nosi film, saj trenutno živimo v svetu, ki je že močno potopljen v tehnološko morje in osebni stiki se na tak način izgubljajo, kar pa vodi v čedalje več »računalniških« odnosov, ki seveda niso sposobni zamenjati pristnih človeških na več ravneh. A tu se sporočilnost še ne konča. Tu je še prisotnost gospodarske krize in vpliv le-te na posameznike, ki so (ali pa tudi niso) izgubili službe zaradi nje.

Morda ste že kje prebrali, kako je Reitman scenarij pisal že leta 2002 in je nato dobil priložnost za snemanje zgoraj omenjenih filmov, kar je seveda izkoristil. Takrat je bilo gospodarstvo še dokaj močno, a sedaj se mu je ponudila idealna priložnost za osvetlitev modernega problema gospodarske krize in muk, ki jih preživlja odpuščena delovna sila. Motiv gospodarske krize uspe Reitmanu idealno vnesti v film in prizori odpuščanja ter praznih pisarn gledalcu res pridejo do živega in pustijo nek vtis. Če smo pa že pri prizorih odpuščanja bi omenil še eno zanimivost. Igralci v teh prizori v bistvu sploh niso igralci, gre za ljudi, ki so dejansko izgubili službo in so v kamero povedali tisto, kar so, oziroma so želeli, povedati svojim delodajalcem. Med tem so bili vseskozi prepričani, da gre za dokumentarec. Tu se večkrat pojavljajo razna že znana vprašanja »zakaj jaz?«, »zakaj zdaj, po 10 letih…?«, »kako naj sedaj nahranim družino?« itd. Nekaj odgovorov sicer dobimo, a večinoma so to generični, profesionalizirani odgovori s strani mojstra jezika, Ryana Binghama, katerih namen je kratkotrajno zadovoljiti odgovorov željno ljudstvo. Odgovori na tista najzahtevnejša in najpomembnejša vprašanja, ki jih zastavlja film, pa so prepuščeni nam, gledalcem. Skozi dogajanje smo sicer predstavljeni več filozofijam na vprašanja smiselnosti vsega in univerzalnega pomena življenja, tako je izbira povsem naša, saj vsak izmed karakterjev predstavlja svojo teorijo, nam je potrebno le izbrati stran ali še bolje, povezati vse ideje in iz filma potegniti svojevrstno izkušnjo.

Reitman je s svojim tretjim celovečercem tudi v tretje zadel v polno. Njegova režija je kot v prejšnjih filmih odlično tempirana. Filmu ne manjka komičnih in dramatičnih trenutkov, ki pa se med sabo odlično povezujejo in prav s pomočjo Reitmana tvorijo prijetno vzdušje, ki se skozi film odlično spreminja in je v nekem trenutku emocionalno povsem nabito, medtem ko drugič povsem lahkotno in sproščeno komično. K tem vsekakor pripomore tudi vrhunski nabor glasbe, ki vključuje tudi izjemno pesem »Help Yourself«, ki je povsem krivično izključena iz boja za naj pesem. Ta nastopi v enem izmed najlepših trenutkov v filmu, kar le še okrepi pripovedno moč filma. Da ne ostanem le pri tej skladbi, so tu še »Goin’ Home«, »The Snow Before Us« in »Up In The Air«. Slednja je predvsem zanimiva zato, ker jo je ustvarjalec napisal sam in nato poslal Reitmanu, ki jo je vključil v film. Za piko na i pa je tu še izjemna predstava Georga Clooneyja, ki kaže svoj talent in se povsem spoji s svojim likom in poskrbi za odlično, a precej subtilno in »nevidno« igro. Pavšalni opazovalci seveda ne morejo opaziti vrhunske predstave, saj njena moč izvira iz tistih najbolj skritih čustev in dvomov, ki jih je pozornemu gledalcu moč opaziti skozi celotno dogajanje in vsak si jih lahko interpretira na lasten sebi ljub način.

Sam sem se povsem poistovetil s protagonistom in njegovo navidezno nesmiselno obsesijo po nekem neobičajnem, a unikatnem dosežku ter njegovim iskanjem sreče in navsezadnje smisla življenja. Ko pogledam nazaj, bi rekel, da me od vsega še najbolj moti dolžina filma, saj si konca filma nisem niti približno želel, tako zelo so me liki potegnili vase. To je precej redek učinek filmov, a takšne filmske dosežke, ki temeljijo na čisti in močni dramaturgiji, odlično spisanih likih, bistrih dialogih, jasni ter pomembni sporočilnosti, superiornih igralskih predstavah in suvereni ter spretni režiji je potrebno ustrezno nagraditi, sploh ker svoj uspeh bazirajo na klasičnih vrednotah Hollywooda in ne na astronomskih proračunih ter vrtoglavih vizualnih efektih. Up In The Air torej priporočam vsem ljubiteljem klasičnih filmskih vrednot , saj bodo ti definitivno sposobni spoštovati skoraj perfektno kreacijo, ki je uspela Jasonu Reitmanu in njegovim sodelavcem. Govora je o brez dvoma najboljšem filmu leta 2009 in enem izmed najboljših filmov, kar sem jih videl v življenju. Klasika, ki si jo bom ogledal še mnogokrat in sem prepričan, da skozi čas ne bo izgubila svojega čara.

»How much does your life weigh?«

Ocena: 10/10

  • Share/Bookmark


2000-2009

30 12 2009

Pa je tu še zadnja letošnja objava in mislim, da izbor teme skorajda ne bi mogel biti boljši, saj na to temo vsakdo kaj razmisli in pušča mnogo vrat odprtih. Za nami je leto 2009 in s tem tudi prvo desetletje tretjega tisočletja. V teh letih se je zgodilo marsikaj zanimivega tako na področju filma kot tudi na vseh ostalih mogočih področjih. Seveda tukaj ravno ne bi zgubljal besed o političnih in ostalih spremembah, ki so se godile v zadnjih desetih letih, temveč bi dal rad precej večji poudarek na filmsko dogajanje v zadnjih letih. Mnogo kritikov ob zaključku leta 2009 objavlja lestvice najboljših filmov desetletja. Nekatere so si dokaj podobne, nekatere ne toliko, a tudi sam sem se odločil, da bom sestavil lestvico desetih najboljših filmov tega desetletja, saj menim, da si filmi to nekako »zaslužijo«. Poleg lestvice sem se odločil, da bom podelil tudi neke vrste lastne nagrade, recimo »oskarje desetletja« v raznih kategorijah ter tam izpostavil (po mojem mnenju) najboljše dosežke. Opomnil bi le še na nekaj. Upam, da ne boste iskali raznih povezav med lestvicami, ki jih pišem, saj so mi vsi filmi na teh lestvicah res odlični, a zaradi raznih dejavnikov kaj hitro menjajo vrstni red. In morda mi določen film v drugačni konkurenci bolj sede kot drugje, morda je preteklo več časa in na tak način se ustvarijo drugačni občutki o filmu itd. Pa saj tudi vi spremljate filme in veste kako to gre. Dejstvo je, da se vseskozi spreminjamo in s tem tudi naši občutki do filmov ter dojemanje in povezanost z vsebino.

Prepričan sem, da je bilo to desetletje celotno gledano kar precej plodno. Morda so vmes sicer res prisotna leta, ko ni bilo ravno izstopajočih izdelkov, a pri sestavljanju lestvice sem ugotovil, da sem imel pri krčenju seznama s približno 30 na 10 kar precej težav, tako da je čisto mogoče, da je zaradi zanimive, da ne rečem težke, konkurence kakšen film tudi odpadel s seznama. Zato se mi zdi edino pravilno da ob lestvici pripišem še določene naslove, ki se mi zdijo vse več kot povprečni in so se me dotaknili na več ravneh. Morda sedaj, ko gledam nazaj na lestvico, ugotavljam, da je preveč ameriških filmov, a nekateri neameriški so bili zelo blizu deseterice, a se niso uspeli prebiti naprej. Priznam pa tudi to, da pogledam precej več ameriških filmov, a obenem tudi verjamem, da se v množici nesmiselnih »blockbusterjev« in raznih romantičnih komedij najdejo tudi zelo kvalitetni filmi, ki so predvsem zaradi višjih proračunov tudi boljši od filmov tuje produkcije. Seveda s tem ne želim reči, da so manj kvalitetni, le preprosto želim poudariti, da se z več denarja da ustvariti bolj gledljiv film, ki lahko ima boljše igralce in tehnično osebje z režiserjem na čelu, po kakovosti zgodbe gledano pa je še vedno na izredno visokem nivoju.

Da pa ne bom preveč dolgovezil, bi kar prešel k stvari. »Nagrade« sem podelil po lastnem videnju in tako niso nikakršna posledica dejanske vrednosti, odražajo le mojo predstavo o najboljših dosežkih tega desetletja in stvareh, ki so mene najbolj navdušile. Za konec bi rad voščil še srečno, uspešno in predvsem zdravo novo leto, v katerem vsem želim veliko dobrih filmov in čim manj nepotrebnega »jamranja«, torej vas vse pozivam k optimističnem gledanju v prihodnost in hvala da me spremljate ter računam na vas tudi v prihodnjem letu. Srečno 2010!

Malo jim je zmanjkalo do »špice« (v naključnem vrstnem redu):

- Requiem For A Dream

- Traffic

- Cidade De Deus

- Mar Adentro

- Crash

- Sin City

- Thank You For Smoking

- Babel

- Das Leben Der Anderen

- Into The Wild

- The Curious Case Of Benjamin Button

- Old Boy

- The Cove

- Mulholland Dr.

Top 10 2000-2009:

10. Lost In Translation (2003)

9. Amores Perros (2000)

8. Inglourious Basterds (2009)

7. There Will Be Blood (2007)

6. Little Miss Sunshine (2006)

5. Adaptation (2002)

4. Vanilla Sky (2001)

3. Synecdoche, New York (2008)

2. The Fountain (2006)

1. Eternal Sunshine Of The Spotless Mind (2004)

Ja, zavedam se, da so na seznamu trije filmi Charlieja Kaufmana, a priznam, sem njegov velik fan. Preprosto z lahkoto se povežem praktično z vsakim njegovim delom in ob tem vsakič na drugačen način, kar je pravzaprav največji čar vsega. Med tretjim in drugim mestom vidim kar veliko povezanost, saj gre tu za filma, ki sta mi dala misliti daleč največ od vseh teh na seznamu in tudi tistih izven seznama. Oba vredna več ogledov. Morda tu še najbolj izstopa Vanilla Sky, a mimo občutkov, ki sem jih imel ob gledanju pač ne morem. Seveda se zavedam, da gre za precej »nepopoln« film, a konec in glasba sta v meni naredila svoje.

Najboljši režiser »00’s«:

1. Darren Aronofsky (The Fountain, Requiem For A Dream, The Wrestler)

2. Alejandro Gonzalez Inarritu (Babel, Amores Perros, 21 Grams)

3. Joel & Ethan Coen (No Country For Old Men, O Brother, Where Art Thou?, Burn After Reading)

Glavna moška vloga:

1. Daniel Day-Lewis (There Will Be Blood)

2. Mickey Rourke (The Wrestler)

3. Benicio Del Toro (Traffic)

Glavna ženska vloga:

1. Kate Winslet (Revolutionary Road in praktično vse ostalo)

2. Ellen Burstyn (Requiem For A Dream)

3. Scarlett Johansson (Lost In Translation)

Stranska moška vloga:

1. Javier Bardem (No Country For Old Men)

2. Paul Dano (There Will Be Blood)

3. Eddie Murphy (Dreamgirls)

Stranska ženska vloga:

1. Jennifer Connely (Requiem For A Dream)

2. Mo’nique (Precious)

3. Adriana Barraza (Babel)

Izvirni scenarij:

1. Eternal Sunshine Of The Spotless Mind (Charlie Kaufman)

2. Little Miss Sunshine (Michael Arndt)

3. Lost In Translation (Sofia Coppola)

Prirejeni scenarij:

1. Cidade de Deus (Braulio Mantovani)

2. Traffic (Stephen Gaghan)

3. No Country For Old Men (Joel & Ethan Coen)

Animirani film:

1. Wall-E

2. Finding Nemo

3. Up

Fotografija:

1. Rodrigo Prieto (Babel)

2. Anthony Dod Mantle (Slumdog Millionaire)

3. Roger Deakins (O Brother, Where Art Thou?)

Montaža:

1. Sang-Beom Kim (Oldboy)

2. Sally Menke (Kill Bill, Inglourious Basterds)

3. Joel & Ethan Coen (No Country For Old Men)

Glasbena podlaga:

1. Clint Mansell (The Fountain, Requiem For A Dream)

2. Gustavo Santaolalla (Babel, Brokeback Mountain)

3. AR Rahman (Slumdog Millionaire)

Pesem:

1. »The Wrestler« (The Wrestler)

2. »Everybody’s Gotta Learn Sometimes« (Eternal Sunshine Of The Spotless Mind)

3. »Man Of Constant Sorrow« (O Brother, Where Art Thou?)

Seveda bo sledila še lestvica najboljših filmov leta 2009, a si moram ogledat še nekaj pomembnih naslovov. Kdo ve, morda kateremu od teh uspe priti celo na zgornji seznam. Do takrat pa srečno in zdravo z obilico prijetnih filmskih ter življenjskih izkušenj.

  • Share/Bookmark


Invictus

26 12 2009

Malo je takšnih, ki tako ali drugače še niso slišali za Clinta Eastwooda. V zadnjih petdesetih letih mu je uspelo ustvariti nekaj nepozabnih filmskih likov, med njimi morda najbolj prepoznaven Dirty Harry. S svojim trdim glasom mu vloge takšnih ali drugačnih »bad-boyev« naravnost idealno sedejo. Poleg igralske kariere mu je uspelo ustvariti še izjemno režisersko, za kar je bil nagrajen že z dvema režijskima kipcema. Kot njegova najboljša dela sicer slovijo precej depresivne in pesimistične drame. Tudi tokrat se je, tako kot v Gran Torinu, lotil problema rasizma, a pri tem uporabil precej drugačen pristop. Na tak način mu je uspelo posneti enega izmed najboljših inspiracijskih in športnih filmov zadnjih let.Invictus

V filmu je izpostavljen čas, ko je Južnoafriški republiki predsedoval Nelson Mandela. Ob prevzemu se je bil Mandela prisiljen soočiti z mnogimi težavami JAR-a, med drugimi tudi notranja neenotnost in rasna razdeljenost »pisanega naroda«. Mandela vidi rešitev vseh težav v ragbiju in tako prosi za pomoč kapetana ekipe Francoisa Pienaarja. Čeprav je film označen kot »športni«, športna tematika ni toliko pomembna in služi predvsem kot element skozi katerega nam je posredovano osrednje sporočilo o medsebojnem sodelovanju in pomembnosti medrasne strpnosti.

Kot sem že omenil je osnovno sporočilo v Gran Torinu dokaj podobno, a tam je sama zgodba precej naivna in preveč osredotočena na en sam dogodek, ki se pripravlja skozi celoten film, kar naredi sam film precej povprečen, ampak predvsem zaradi Clintove prepričljive režije in solidne igre se celotna filmska izkušnja dvigne na malce višji nivo. Pri Invictusu ni takšnih problemov, saj gre za resnično zgodbo, tudi nabor igralcev je precej boljši, režijsko pa je Clintu uspelo ohraniti umirjeno naracijo in odlično vzdušje iz Gran Torina, h kateremu je dodana boljša glasba, ki v ključnih trenutkih odlično izpostavi sporočilo in okrepi čustveno napetost. Poleg odlične glasbene podlage je tu še boljša fotografija, ki že v prvih prizorih izstopa in nakaže nadpovprečnost. Dejstvo je, da se je Clint režijsko že zelo izpopolnil, in da je v svojem umirjenem stilu praktično neprekosljiv, če za delo dobi vsaj soliden scenarij. Poleg vseh omenjenih elementov je tu še solidna igra obeh glavnih akterjev, Matta Damona in Morgana Freemana. Edina škoda po igralski plati je ta, da scenarij Damonu ne dovoljuje večje minutaže in s tem boljšega razvoja karakterja in čustev, česar je Damon vsekakor sposoben.

Po ogledu lahko rečem, da sem izredno zadovoljen, da so originalni naslov »The Human Factor« spremenili v »Invictus«. The Human Factor se namreč sliši precej obrabljeno, medtem ko Invictus deluje precej sveže in malce mistično ter poetično. Seveda me je film pozitivno presenetil, sej nisem pričakoval tako dobro gledljivega filma. Med znanci sicer veljam za dokaj nenaklonjenega Eastwoodovim dosedanjim izdelkom in njemu nasploh, a tu priznam odličnost Clinta in se strinjam, da je eden izmed najboljših režiserjev ta hip, objektivno gledano. Dejstvo je, da bi Invictus na letošnji podelitvi oskarjev veljal za glavne favorite, če Clint ne bi imel v žepu že štirih kipcev, tako mu preostane »le« boj za nominacije, kjer pa bo vendarle uspešen. Govora je definitivno o enem izmed najboljših filmov letošnjega leta, odličen inspiracijski film. Za konec bi dodal le še pesem Williama Ernesta Henleya z naslovom Invictus, ki je naravnost prečudovita.

“Out of the night that covers me,
Black as the Pit from pole to pole,
I thank whatever gods may be
For my unconquerable soul.

In the fell clutch of circumstance
I have not winced nor cried aloud.
Under the bludgeonings of chance
My head is bloody, but unbowed.

Beyond this place of wrath and tears
Looms but the Horror of the shade,
And yet the menace of the years
Finds, and shall find, me unafraid.

It matters not how strait the gate,
How charged with punishments the scroll.
I am the master of my fate:
I am the captain of my soul.”

Ocena: 9/10

  • Share/Bookmark


Avatar

24 12 2009

Človek bi težko spregledal, razen če je živel v jami, da se je te dni po svetu začel predvajati Avatar, najnovejši produkt Jamesa Camerona, režiserja, ki ne potrebuje predstavitve. Mnogo je že bilo in še bo napisanega o tem znanstvenofantastičnem epu, ki je bojda najdražji film vseh časov, s proračunom ocenjenim na 280 milijonov dolarjev. Cameron ga je želel posneti že leta 1999, takoj za slavnim Titanikom, a bi takšni efekti takrat terjali do 400 milijonov dolarjev, kar pa seveda ni želel kriti noben studio. Deset let kasneje pa mu je le uspelo in do izida filma mu je uspelo ustvariti enormno količino »buzza«, ki mu ga je uspelo upravičiti z izjemnimi vizualnimi efekti.Avatar

Zgodba se odvija v prihodnosti, na oddaljenem planetu Pandora, ki je poseljen s svojim prebivalstvom, Na’ viji. Jake Sully, paraplegik in nekdanji marinec dobi priložnost, da bi sodeloval v znanstvenem projektu in seveda jo izkoristi. Njegov um prenesejo v drugo telo, avatar in tako se vizualna poslastica prične. Sam koncept filma je dokaj enostaven in že mnogokrat viden. Tok dogodkov je dokaj predvidljiv, kar pa je seveda dokaj pričakovano, saj drugače Cameronu verjetno ne bi uspelo dobiti tolikšnih sredstev za film, a navkljub preprosti zgodbi ne gre spregledati sporočilnosti filma, ki je predvsem ekološko obarvana. Ljudje namreč prepogosto uničujemo okolje za dobro gospodarstva in industrije, na ta način trpijo tudi razni domorodci in živali, kar pa seveda ni prav. To Cameronu uspe zelo natančno in slikovito prikazati, k temu pa prav gotovo pripomorejo efekti.

Pri tako astronomskem proračunu pa Cameron ne izgubi glave in ne izrablja efektov za »važenje«, ampak vseskozi služijo zgolj kot dodatek k zgodbi in pripomorejo pri osvetlitvi problematike in prikazu čustev. Poleg efektov je film tudi na ostalih tehničnih področjih izjemen. Tu je spretno uporabljena kamera, čustveno polna glasbena podlaga Jamesa Hornerja in tudi zaključna pesem »I See You« v izvedbi Leone Lewis. Film je torej režijsko gledano odličen, a po scenaristični plati precej obrabljen, čeprav ga tudi tu rešujejo določeni prizori, ko Cameron namensko citira starejše filmske klasike, denimo Full Metal Jacket.

Za tovrsten produkt seveda ni dovolj le ogromen proračun, temveč tudi izjemno vizionarski režiser, kar Cameron zagotovo je. Po Terminatorjih, Aliensih in Titaniku, mu je vso pridobljeno znanje uspelo združiti v Avatarju, kjer so vidni zametki njegovih prejšnjih izdelkov. Avatar torej ni le sci-fi, je tudi ljubezenska zgodba, akcijski spektakel epskih širin, ekološko osveščevalni izdelek in seveda neponovljiva filmska izkušnja, ki postane mojstrovina šele ob ogledu v kinu, po možnosti v 3-D tehniki.

Čeprav smo sedaj vajeni že praktično vsega, je Cameronu uspelo presenetiti celotno populacijo, ki kar dere v kinematografe, da si ogleda klasiko za kasnejše generacije. V okviru znanstvene fantastike je Avatar odličen izdelek, ki že stokrat viden koncept zapakira v novo, izjemno in osupljivo preobleko s foto-realističnim izgledom. Ogled vsekakor priporočam vsem, po možnosti v kinu, saj natanko takšno filmsko izkušnjo jaz pričakujem za ceno šestih evrov, pravo doživetje, kjer se za dobri dve uri in pol z mislimi prestavimo na prečudovito Pandoro in le občudujemo lepote narave, ki počasi, a vztrajno izginjajo. Hvala, James Cameron!

Ocena: 8/10

  • Share/Bookmark


The Messenger

22 12 2009

Očitno je le prišel čas, ko z vseh strani curljajo filmi z iraško vojno tematiko, niti ne skušam reči, da to ni bilo pričakovano. Pravzaprav je bilo vse skupaj le vprašanje časa in po Hurt Lockerju smo dobili še drugo bolj ali manj kvalitetno vojno dramo letos, The Messenger. Ta se za razliko od Hurt Lockerja osredotoča predvsem na življenje vojakov po vojni in njihovo resocializacijo. Režije se je lotil še dokaj neznani Oren Moverman, ki ga morda kdo pozna kot za oskarja nominiranega scenarista filma I’m Not There. Ta je svoje delo opravil z odliko.

Messenger

V središče zgodbe je postavljeno povojno življenje vojaka, mladega vojnega heroja Montgomeryja. V domovini dobi novo nalogo, postane človek, ki seznani znance umrlih vojakov s tragično novico. V to ga uvaja navidezno surov in brezčuten Stone, ki je obenem alkoholik. Ben Foster in Woody Harrelson sta svoji vlogi opravila odlično, za kar je v veliki meri zaslužen tudi scenarij, ki njuna lika prikaže kot verjetni osebi, zato ni nič čudnega, da je Woody Harrelson trenutno v ožjem krogu favoritov za letošnjega oskarja za stransko moško vlogo. Sam bi njegov preformans označil kot njegov najboljši igralski vložek v karieri. Seveda bi bilo narobe trditi, da je Woody odigral bolje kot Foster, a oskar za glavno moško vlogo je letos precej oblegan z vseh strani in bil bi pravi mali čudež, da bi Fosterju uspelo sneti nominacijo v takšni gneči, medtem ko je Woodyjeva kategorija precej manj »polna« in tudi Woody si je že ustvaril določeno ime v Hollywoodu. Predvsem pa je pomembno to, da oba igralca na platnu izpadeta kot pravi tim, odlično sodelujeta skupaj, zgleda, kot da pri igri kar nekako spodbujata drug drugega in se dopolnjujeta in ravno to je najmočnejša točka filma.

Moverman se v svojem režijskem prvencu pokaže v dobri luči. Skozi zgodbo ustvari nek umirjen pripovedni tok, za kar pa je v veliki meri zaslužna tudi izbira glasbe ter sama instrumentalna glasbena podlaga, ki lahko (vsaj z mojega vidika) naredi iz povprečnega filma odlično filmsko izkušnjo. Ne pravim pa, da je to povprečen film. Niti ni odlična filmska izkušnja, je pa film, ki si zasluži omembo in predvsem s stališča psihologije dobro prikaže probleme, s katerimi se soočajo vojaki po prihodu domov. Seveda pa film na trenutke postane rahlo dolgovezen, predvsem proti koncu gledalec dobi občutek, da je videl že vse, in da se že precej vleče. Kljub dokaj težki tematiki pa film nekako ne dobi pravega čustvenega vrha, kar bi seveda omogočilo lažje in bolj zainteresirano spremljanje dogajanja. Razvoj karakterjev je sicer odličen, a kot sem že omenil filmu manjka močnejši konec in tisti »faktor x«, ki je pogosto nepredvidljiv in se lahko pojavi v mnogih oblikah.

Na koncu dneva se film vendarle izgubi v množici vojnih dram s poudarkom na resocializaciji vojakov v družbo, a naj vas to ne odvrne od ogleda, saj gre kljub vsemu za dokaj dober izdelek, ki je karakterno močan in nudi predvsem izstopajočo igro glavnih moških akterjev in tudi ostalih stranskih likov. Meni vsekakor ni žal tistih dveh ur, kolikor je trajal film, če ne drugega, sem lahko užival v dobri glasbeni kulisi in odlični igri.

Ocena: 7/10

  • Share/Bookmark